Charles Bukowski – največji pijanec med literati ali največji literat med pijanci?

Zgodba, življenje in delo tega nemško-ameriškega pisca so dokaz, da lahko genialni, samouničevalni leni ekscentriki dosežejo svetovno slavo, pridobijo kultni status in da o njih oz. njihovih življenjih snemajo filme. Kljub vsemu pa je Bukowski velik mojster naturalistične pripovedi. Govori iz sebe, z vsem svojim mačkastim neposrednim govorom, ki lahko žali ali ljubi. Lahko navdušuje ali odbija. Vedno pa bo ciničen, saj je njegova največja odlika, da je znal zelo hitro spregledati vsakodnevne trivialnosti in jih odlično zapisati. Pač odvisno do tega, kaj in koliko je ob (pred) pisanjem popil. Tako odlično, da so posamezni citati iz njegovi del postali nekakšne življenjske zapovedi. 

Charles Bukowski

Znano je, da so bili (in so še vedno) veliki umetniki zaradi svoje čustvene izpostavljenosti bolj podložni raznim snovem, ki jih vodijo v vzporedne svetove, ki jih potem lahko odlično prenašajo na film, v glasbo ali na papir. Seveda nekaj tega lahko razumemo kot ‘zdravljenje’ ali beg pred krutostmi vsakdana, potem pa stvar že preide v navado. Največji svetovni mojstri peresa so bili dobri prijatelji (vsaj) alkohola; če ne že česa drugega. Sicer pa tudi slovenski laureati niso bili prav nič drugačni. Prešeren in Cankar sta zelo rada pogledala v kozarec, drugi pa so jima vsak na svoj način nekako sledili. 

Vendar prav nihče od njih, ne glede na narodnost, svojega alkoholizma ni uporabil za svoje muze. To je najbolj veličastno naredil prav Bukowski, ki ga je alkohol navdihoval. No, morda ga je presegel le Burroughs, ki pa se je ‘opijal’ z bolj konkretnimi snovmi, od alkoholičnih mojstrov pa Bukowskega za hip ujame morda le še ruski mojster vodke in proze Venedikt Jerofejev, ki pa je izdal le en legendarni roman z naslovom Moskva – Petuški (knjiga je prevedena tudi v slovenščino).

Torej, Charles Bukovski je prva odlična literarna pijandura, o kateri bomo vedno govorili in pisali s spoštovanjem. Nihilizem, podprt s cinizmom, njegovi liki, ki v knjigah ali pesmih dobivajo strahotno resnično meso in kri, so tisti, ki bralcu pripovedujejo zgodbe z dna. Takšnega dna, ki ga marsikdo od nas (iskreno upam, da ne) ne bo okusil. On pa ga je – in to velikokrat zelo namerno. 

Trening trpljenja

Da pa človek to lahko zdrži, premisli, prebavi in na naturalističen način izvrže na papir, mora biti iz pravega testa. In ne samo to – mora biti izurjen, treniran, kot so recimo za svoje podvige izurjeni vojaški specialci. Njegov prvi dreser – trener – pa je bil njegov oče. 

Charles Bukowski

Njegovi stari starši so bili po dokumentih sicer Nemci, po rodu pa Poljaki iz Gdanska, ki so se leta 1880 preselili v ZDA. Njegov oče je kot ameriški vojak po koncu prve svetovne vojne služboval v Nemčiji, kjer se je poročil z Nemko Katharino in zakoncema se je leta 1920 rodil kot Karl Heinrich Bukowski, kar je njegovo pravo ime; v Charlesa se je preimenoval pozneje, na univerzi. Tri leta zatem se je družina preselila v Los Angeles, kjer je oče opravljal priložnostna dela. V času velike krize je ostal brez službe in je veliko pil. Sina je brutalno pretepal za vsako malenkost in v fantu se je začel kopičiti bes. Bil je dislektik, vendar se je vseeno hitro naučil brati, v šoli pa je blestel pri pisanju. Med puberteto je trpel zaradi množice mozoljev, kar je bil velik razlog za posmeh pri sošolcih. Pozneje je trdil, da so ga očetova pretepanja (»v časih od mojega 6. do 11. leta me je oče trikrat tedensko nalomil z ostrim ročajem za brivnik«) utrdila v prejemanju bolečine za nekaj, česar ni bil kriv. Z alkoholom se je dobro seznanil pri osemnajstih letih, preden se je vpisal na univerzo (vmes je opravljal številna priložnostna dela, da se je preživljal), in to ‘prijateljstvo’ je trajalo vse njegovo življenje. Ko je bil star 24 let, se je prvič preizkusil kot pisatelj, vendar ni doživel vidnega uspeha. Ko so mu zavrnili dvanajsto novelo, je obupal in se deset let s pisanjem sploh ni ukvarjal. Je pa zato teh deset let intenzivno pil! 

Kot je večkrat povedal, je to desetletno pijanstvo postalo osnova za njegova poznejša dela, ki so prav vsa vsebovala elemente njegove avtobiografije, na čelu z njegovim alter egom, ki ga je poimenoval Henry Chinaski. Leta 1955 se je vrnil k pisanju, vendar je pustil prozo in se posvetil poeziji, pri kateri je bil bolj uspešen. Začel je manj piti in se je leta 1957 prvič poročil s pesnico Barbaro Frye. Zakon je bil kratkega diha, saj sta se dve leti pozneje ločila. Potem pa je celo dobil službo na pošti, katere se je na presenečenje vseh držal skoraj deset let! Tudi zaljubil se je v Jane Cooney Baker, pustil prvo ženo in začel živeti z njo, vendar je kmalu umrla. Hudo prizadet zaradi te izgube je Bukowski začel pisati res sijajne pesmi, ki so ga prvič postavile na veliki oder. Njegova odlična poezija je bila kot naročena za takrat vzhajajoče hipijevsko gibanje in mladi so ga poleg idolov bitniške generacije začeli slaviti kot enega izmed najvplivnejših umetnikov. Čeprav mu poezija ni prinesla dovolj denarja, se je odločil, da bo pustil delo na pošti. »Ugotovil sem, da bi znorel, če bi še delal na pošti. Druga izbira je bila, da dam odpoved in stradam. Odločil sem se za stradanje in svobodo!« je govoril leta 1970, ko je izdal prvo novelo z naslovom Poštni urad. Knjiga je izšla v pravem trenutku in postala velika uspešnica. Bukowski je postal eden izmed vodilnih ameriških literatov, vendar je bil popolnoma nepredvidljiv. Vse premoženje je zapil ali zapravil za ženske, tako da je dostikrat spal po cestah in s temi dejanji je dobil še status klošarja, kar je bilo v tistem trenutku celo pohvalno s strani njegovih oboževalcev. Ti dogodki pa so mu dajali še novo gorivo v prste na pisalnem stroju in pisal je vedno boljša dela. 

Charles Bukowski

Ne poskušaj

Kljub naraščajoči slavi se ni počutil, kot je napisal v nekem pismu prijatelju, kot pravi pisatelj, ampak kot

Naslovka ene od knjig

Z Lindo Lee je bil celo poročen!

Z eno od ljubic

No, ‘ne poskušanje’ ga je pripeljalo daleč: na stara leta je bil bogat in slaven in pogosto v družbi zvezdnikov z vseh vetrov, od Madonne in Seana Penna na eni do Normana Mailerja na drugi strani. Zgodba o pobegu iz začaranega kroga fizičnega dela in revščine, ki mu je uspel le zaradi gole ljubezni do pisanja, zveni kot zgodba o (zelo, zelo alternativni) Pepelki. Ustvaril je obsežen in zelo razpoznaven literarni opus, nekaj, kar je v literaturi 20. stoletja prava redkost. Zgovoren je že podatek, da so njegove knjige v času, ko je treba pesniške zbirke skoraj deliti zastonj, med najpogosteje ukradenimi v ameriških knjigarnah. Tudi to je neke vrste čast!

Zvezdniški klošar

Vpliv njegove poezije in proze v kombinacijah z množico iskrivih misli, ki tvorijo neko zelo samosvojo filozofijo, je zdramil tudi Hollywood. Zanimivo je, da je prvi film o njegovih zgodbah z naslovom Stories of Ordinary Madness (Zgodbe navadne norosti) posnel italijanski režiser Marco Ferreri. Bukowskega oz. Chinaskega je odlično odigral Ben Gazzara. Film je bil velik hit in njegove knjige so se (končno!) prodajale v takšnih nakladah, da mu ni bilo treba stradati. Naslednjo njegovo upodobitev je odigral Mickey Rourke v filmu Barfly (Barska mušica; 1987), za katerega je napisal tudi scenarij, ob Rourku pa igrata še Faye Dunaway in Sean Penn, ki je takrat prijateljeval z Madonno. Bukowski je po teh uspehih in vedno novih ponatisih njegove poezije in knjig zares blestel in se je tokrat lahko nalival z bolj ekskluzivnimi pijačami. V skladu z njegovo podobo v javnosti je bil seveda vselej pijan in nihče ga ni obsojal zaradi tega, njegovi ekscesi pa so bili vseeno manjši od tistih, ki jih je opisoval v svojih knjigah. Vendar Bukowski ne bi bil on, če ga tudi to ne bi začelo dolgočasiti. Spet se je vrnil na ulice, pil pa je svojo najbolj priljubljeno pijačo, ki jo je poimenoval ‘Boilermaker’. Vedno jo je delal sproti, saj je v pivo zlil dobršen del bourbona. No, mi smo temu včasih rekli ‘beton’. 

V »nobel družbi«, iz katere je hitro pobegnil

Še vedno na umazanih cestah in temnih zakotnih uličicah, ki so skrite od vsake luči, se je Bukovski počutil kot doma. Spal je v ušivih luknjah, polnih ščurkov, in se onegavil z vsemi mogočimi babnicami, ki so mu prišle blizu. Tak je bil najbolj srečen, saj si je tudi sam rekel, da je ‘pohabljeni Casanova’. Ob vsem tem pa je nizal odlična literarna dela, ki so v razmerju do družbe pohlepa in pridobitnosti postajala vedno ostrejša in kritična. Seveda jih je na koncu zavil v svoj večni cinizem in nihilizem, ki sta se odražala kot svojevrstna filozofija in izreki, ki so danes nekakšni spodbujevalci kritične miselnosti. Je pa tudi res, da če se ne bi vsake toliko časa spravil prav na dno, na ulice, verjetno ne bi več znal pisati na tako napreden, naturalistični način. 

Leta 1994 je umrl zaradi levkemije, njegova jetra pa po obdukciji niso kazala velikih okvar! V svojem bogatem opusu je napisal kar 39 pesniških zbirk, 6 romanov, 11 zbirk kratkih zgodb, 8 zbirk pisem in en scenarij za film. No, slednje o njegovih dogodivščinah še vedno snemajo; zadnji iz leta 2005 se imenuje Factotum, glavni vlogi v njem pa igrata Matt Dillon in Marisa Tomei. 

Charles Bukowski

Besedilo: Janez Jež

Fotografije: Shutterstock