Damijan – Ribolla Gialla 2010

Nadzemeljsko vino našega zamejskega Slovenca Damijana Podveršiča.

Gre za 100 odstotno rebulo iz letine, ki je omogočila prav posebno pridelavo grozdja. Težko zapišem, da gre pri tej rebuli za nekakšno riservo ali selekcijo, saj so vsa Podveršičeva vina že v »klasični« liniji selekcija selekcije. Pridelek za to esenco je bil potrgan v zadnjem dnevu trgatve, 20.10. 2010. Po dežju v začetku oktobra so sledile ohladitve, tako je narava omogočila, da je grozdje dozorelo s tvorbo žlahtne gnilobe, t.j. botritisom. Čeprav gre za nekakšen »odpad«, pa gniloba pri tovrstnem vinu ni napaka ali znak pokvarjenega grozdja. Nasprotno, ob pravilnem ravnanju povzroči koncentracijo sokov in prav posebne, kompleksne note, ampak o tem več ob samem opisu vina. Skratka, jagode rebule za to vino so trgali, ko so bile vse peške popolnoma suhe. Po Damijanovi trditvi trta rodi grozdje z namenom novega semena in nadaljnjega življenja, in ne zaradi vina. Tega človek pridela po svojih lastnih željah, ne po želji narave. Omenil sem, da so trgali jagode, ne pa grozde, saj je bilo pridelka tako malo, da so seveda ročno obirali jagodo za jagodo, tudi s samih tal. Vretje se je pričelo v kontaktu z jagodnimi kožicami in peškami v velikih hrastovih sodih. Po maceraciji, ki je potekala tri mesece, je vino šest let zorelo v 2000 litrskih lesenih sodih in nato odležalo še štiri leta v samih steklenicah, predno je prišlo v letu 2020 na trg.

Vino je nekje med globoko zlatorumeno barvo in barvo jantarja. Ko sem prvič pomolil svoj nos v kozarec sem vedel, da česa podobnega kljub precejšni kilometrini na vinskem parketu še nisem okusil. Čeprav velja rebula za nearomatično sorto, je tukaj arom nešteto, dobesedno nešteto. Na koncu vseh not sploh nisem želel več predalčkati, ker so bili možgani enostavno preveč obremenjeni s tem opravilom. V vinu sem želel zgolj uživati. Kljub vsemu naj omenim vosek, med, zelišča, suho marelico, oreške, začimbe, belo čokolado, balzamične note, pa note botritisa in pravega čaja… To je totalna bolanija, to je totalni odklop. Koliko vsega, koliko arom, pa vendar je na drugi strani cvetica dobesedno sramežljiva, nežna, plaha. Že v nosu so note popolno, ampak zares popolno zaokrožene. Kljub obilju vsega, je vsaka posamezna aroma mikrometrsko natančno odmerjena in zgolj kamenček v mozaiku popolne cvetice. V ustih je ta rebula srednjega telesa, zelo suha, zelo mineralna, zelo sadna, zelo rustikalna. Ja, praktično vse sem zapisal z besedo zelo. Pa vendar je vse na drugi strani ponovno mehko, nežno, zaokroženo, harmonično, uglajeno. Koliko vsega, kakšen naboj, kakšna koncentracija, kakšna karizma, kakšen dobesedno ego vina… Pa vendar vino niti slučajno ne deluje nastopaško, bahaško, nabildano. Kot bi poslušal največjega modreca, ki govori jasno in glasno, pa vendar je v vsaki njegovi besedi čutiti modrost, iskrenost, izkušnje. Ne vem, če sem že kdaj okusil in zaznal toliko moči, strasti, potentnosti v vinu. Pa na drugi strani toliko deviškosti.

Pravkar sem zopet naredil požirek… ta rebula je res neverjetna, sploh ne vem, kaj naj še pišem, kako naj pišem… to bi moral vsak sam okusiti. Tanini perfektni, otip v ustni votlini perfekten, alkoholi se ravno prav čutijo, vse našteto pa podprejo že zrele kisline… enostavno je vse na svojem mestu. Vino je dobesedno napeto, vino dobesedno vibrira. Gre za perfekcijo narave in zmožnost ter dojemljivost vinarja, da je to prenesel v steklenico. Ob srkanju sem dobil občutek, kot bi steklenico našel v nekaj sto let stari zapuščeni hiši. V tej hiši je bila zaprašena skrinja in v njej ta steklenica. Ker gre za vino, ki bi ga lahko srkali naši predniki in ga bodo lahko občudovali naši zanamci. Ta rebula je enostavno brezčasna. Moj krog največjih od največjih z oceno 100 točk se je s to Damijanovo mojstrovino še malce razširil. Bravo in še enkrat bravo, maestro Damijan Podveršič. Že sedaj se ti globoko klanjam preko tega zapisa. Ko se čez kakšen mesec zopet vidiva v živo, ti pa tudi osebno stisnem roko in čestitam za to impozantno, Veliko Vino.