Domačija Šajna – Šepulje

Šepulje so eden od krajev, ki bi lahko bil kraška prestolnica. Pršuti vejejo iz skoraj vsake hiše, teran pa počasi vre v kleteh.

Domačija Šajna je glavna mestna hiša in parlament obenem, kajti to je stalnica te vasi.

Pred dobrimi dvajsetimi leti so se preselili v novo zelo lepo oblikovano lokacijo z dizajnom, ki Kras še bolj poudarja.

To, kar je Šajna zdaj, je vzor za Kras in številni ljubitelji kraške hrane sledijo njihovo zgodbo. Trdna opora in poosebljena Šajna je bila kuharica Vera, ki pa je zdaj še vedno aktivna upokojenka. Vse stvari sta v svoje roke prevzela njena sinova; eden v kuhinji, eden v strežbi.

Seveda se stvari spreminjajo.

Šajna je bila še do pred nekaj leti izključno tradicionalna kraška oštarija, zdaj pa so izvedli »ideološki preobrat«.

Očitno imajo precej gostov, ki si želijo na morje, toda obtičijo na Krasu. Ampak njihova želja po morskih dobrotah je neizmerna.

Ko nama je natakar našteval jedi, sem se vprašal:

No, njegov pomirjujoči odgovor, da še vedno strežejo kraško klasiko, me je pomiril in zato sva naročila mešan jedilnik.

Pozdrav iz kuhinje v obliki bruskete in piščančje paštete je bil zelo korekten in prav poseben tunov karpačo sva si razdelila. Vizualno je bil kar spektakularen – tenke tunove rezine na večno popularni rukoli, dodatek pa so bili cvetovi kaper.

Ok, novi pristopi me vedno razveselijo, če gredo okusi skupaj. Ampak zelo slane kapre ne gredo k fini tuni in tako je ta sicer lep krožnik ostal na pol poti. 

Kapesante ponujajo pripravljene na različne načine in midva sva si omislila po dve klasiki – po eno gratinirano in eno na žaru.

Obe sta bili slastni, polnih okusov po teh izvrstnih školjkah in zelo hitro sta izginili s krožnikov. Pa še del starega – novega Krasa je bil v tradicionalnem krožniku njokov s slanino, vendar izdatno začinjenih z žafranom. Tu so se okusi prav lepo razporedili na klasično kraško ročno narejeno podlago (njoki) s popečeno panceto, gosta žafranova omaka pa je krožnik elegantno zaokrožila. 

Potem sva skočila v mesne vode in si privoščila dve njihovi tipiki – kraški biftek in biftek z jurčki.

Meso je bilo sicer slovenskega porekla, vendar 14 dni starano, kar je rezultiralo v sočnem in bogatem okusu. Kraški biftek je bil prelit z zmerno kislo teranovo omako in pečenim pršutom in je kot celota zadovoljil prav vse brbončice. 

Biftek z gobami je strukturno bil dober, le preveč krvi je steklo ven!

Jurčki v omaki so bili malce preveč kuhani in temu primerno mehki. No, vsekakor pa je tudi ta krožnik hitro izginil iz našega vidnega polja. 

Izbor sladic je bil velik, vendar sem se odločil za zlato klasiko tega letnega časa – češnjev zavitek, ki mu ne bi mogel prav nič očitati, ampak sem zanj namenil množico pohval – toplo, hrustljavo, zmerno sladkana polnitev in zelo okusna predstava, ki je spet izvedla izginjanje jedi s krožnika. 

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen