Marinič – Anne 2020

Ker že dobrih dvajset let sorte tokaj uradno ne smemo več tako imenovati, so pri Mariničevih uporabili ime ANNE.

Ob privolitvi Evropskega sodišča Madžarski, da so z imenom Tokaj zaščitili svojo vinorodno pokrajino, smo se na Slovenskem morali odreči imenu za to sorto. Dolga leta so se slovenski vinarji ukvarjali predvsem s tem, katero ime bi na najboljši način nadomestilo ime tokaj. Na trgu je nastala zmeda z imeni jakot, sauvignonasse, zeleni sauvignon, sauvignon vert… Sama vina iz tega grozdja pa nekako niso bila najbolje sprejeta na trgu. Zadeve so se danes povsem obrnile. Za to je zaslužnih nekaj vinarjev, ki iz te sorte pridelujejo naravnost vrhunska vina. In danes je nekdanji tokaj, pa kakorkoli ga že imenujemo, spet v vrhu priljubljenih sort ter doživlja svojo drugo pomlad. Še enkrat več se je torej pokazalo, da šteje zgolj in samo vsebina, oziroma kvaliteta. Lahko vinar na ves glas kriči iz svojega vinograda ali kleti, pa ga ne bo nihče slišal, če bo prideloval nepitne brozge. Sploh v današnjem času, ko so tisti, ki še pijejo vino, mnogo bolj izobraženi, kot pa je bila scena še deset, dvajset let nazaj in ne padajo več na razne zgodbice in pravljice. In še enkrat več se je pokazalo, da je Slovenec v največji meri sam sebi največji sovražnik in problem. Pa ne zgolj na vinski sceni, ampak nasploh. Torej, ko smo se začeli bolj kot s poimenovanjem in brezplodnim kreganjem okoli imena ukvarjati s kvaliteto, so vina te sorte zopet dobila svoj prostor pod soncem. Ampak, Slovenci pač ne moremo iz svoje kože, zato z zanimanjem čakam naslednjo temo, pri kateri se bomo zopet razklali, delili, sodili… upam samo, da ne na račun kvalitete vina, kot se je to zgodilo pri ex. tokaju in še pri marsičem drugem.

Ta steklenica ANNE prihaja iz sveže linije Mariničevih vin. Grozdje v tej liniji prihaja iz različnih vinogradov, fermentacija in zorenje potekata v inoks posodah. V tej liniji želijo poudariti predvsem sortnost, sadnost in sočnost ter seveda terroir njihovih vinogradov. Tudi v tej »osnovni« liniji trgajo grozdje ročno, fermentacijo pa sprožijo naravne kvasovke, ki jih »prinesejo« z nekaj potrganega grozdja kakšnih 14 dni pred trgatvijo iz svojega vinograda. Vino zori slabo leto dni v že omenjenem inoksu na drožeh. Nato sledi še drugi pretok, kjer vino počaka še leto dni pred samim stekleničenjem.
ANNE 2020 zaznamuje zelena barva. Praktično v vseh stopnjah igra zelena barva glavno vlogo. Še celo v barvi, ki je sicer zlatorumena, je na robovih tudi po šestih letih zaznati nekaj zelenkastih odtenkov, kar je naravnost fascinantno. V nosu je vino prefinjeno, niti zadržano, niti na drugi strani zaznave ne puhtijo iz kozarca, ampak so note ravno prav dozirane. Jasno, že omenjena zelena barva prevladuje v obliki zelišč, mete, origana, vonjamo še bezeg, zeleno jabolko, domačo vinogradniško breskev, limono… V ustih je vino suho, z oljnato teksturo, malček pikantno, takoj zaznamo tudi mineralnost, že kar slanost napoja. Urejeno, lepo zakroženo, prefinjeno, natančno. Gre za nekakšen Chablis stil pridelave, kar je jasno že iz »tehničnih« podatkov, ki sem jih podal na začetku. Tudi v ustih so vse zaznave jasne in predvsem čiste. Človek dobi občutek, kot da bi vsebino steklenice natočili pri kakšen izviru v osrčju Alp. Vse napisano na koncu potrdi še dolg in zopet precizen pookus. Na koncu naj še enkrat poudarim, da gre za šest let »staro« vino iz njihove sveže linije. Tovrstna vina večine ostalih vinarjev je najbolje zaužiti v prvem letu po prihodu steklenice na trg. Pri Mariničevih pa je zgodba povsem drugačna. Tudi njihovo »osnovno« linijo lahko zorimo in za kar nekaj let pozabimo v svoji arhivi, kar nam daje vedeti, za kako vrhunsko pridelavo gre. Kapo dol.

Vinarstvo Marinič iz Vedrijana, Kojsko, v Goriških brdih tudi s to steklenico ostaja povsem v vrhu mojih najljubših vinarjev. Enostavno obožujem njihovo filozofijo, pridelavo in sodelovanje z Burgundijo. Gre za stil vina, ki bi ga, če bi bil v tem sektorju, prideloval tudi sam. Komaj čakam na naslednjo odprto flaško slovensko – burgundskega tria iz Brd.