Koncerti v ljubljanski hali Tivoli. Ne tako kot zdaj, ko redkokateri prvoligaš priroma v Ljubljano, saj mu organizatorji ne morejo zagotoviti polne dvorane Stožice. Zagreb ali Dunaj pa mu lahko. V prispevku so omenjeni, koncerti ki so za naju najbolj odmevni in nepozabni. Od tistega legendarnega Louisa Armstronga, ki je leta 1965 odprl dolgoletno sezono, se jih je zvrstilo precej.
1. Najbolj nepozabni koncerti: Queen
Pred ljubljanskim občinstvom so nastopili 7. februarja 1979. Takrat je bil ta koncert del evropske turneje ob promociji njihovega albuma Jazz. Koncert sam pa ni šel brez težav. V času realsocializma so bili koncerti zahodnih izvajalcev s strani političnih dušebrižnikov vedno sumljivo početje (v stilu: »Le kaj dela naša mladina v temi? Se drogira?«) in vedno so na tribunah gorele luči. Queen so sicer malo zamudili, a luči so se na veliko veselje vseh udeležencev ugasnile. A le za deset minut, potem pa so jih nadzorniki spet prižgali. Po tem so Freddie, Brian, John in Roger rekli, da jih v Jugoslavijo več ne bo. Ampak koncert je bil nepozaben. Odličen light show, zvok in seveda morje hitov so nas držali pokonci dve uri.
2. Jethro Tull – 15. april 1975
Čeprav so lani praznovali petdeseto obletnico delovanja, so Ian Anderson in ekipa takrat v Ljubljano prišli v obdobju svoje največje popularnosti. Originalna in najbolj uspešna postava je prikazala vrhunsko muziciranje in skladbe iz vseh njihovih najbolj uspešnih albumov. Na odru jih je spremljal dolgonogi ženski godalni kvartet v mini krilih, kar je vizualno precej pripomoglo k uspešnemu koncertu. Briljantni basist Jeffery Hammond – Hammond je bil oblečen v belo obleko s poševnimi črtami in njegov bas je bil prav takšen – da se skoraj ni razlikoval od obleke. Med njegovim solom je na oder prišel progasti konj, ki je iz zadnjice spustil nekaj žogic, ki so se kasneje razvile v velikanske balone. Virtuozni soli Andersona na prečni flavti, ko je stal na eni nogi, težke kitare Martina Barra in gromko bobnanje Barriemora Barlowa so kulminirali v obvezni Aqualung na koncu koncerta.
3. Nepozabni koncerti: skupina Dire Straits – 15. maj 1985
Takrat so bili Dire Straits na vrhuncu slave, kajti tik pred to turnejo je izšel album Brothers in Arms. Velja za njihovega najboljšega in najbolj uspešnega. Hala Tivoli je bila razprodana do zadnjega kotička in luči na tribunah so bile ugasnjene! Mark Knopfler je z ekipo poskrbel za koncert. Zvok v sicer precej neakustični dvorani je bil spet dober; če ne odličen in slišali smo lahko vse inštrumente. Vrhunec večera je bila dolga skladba Private Investigations, ki so jo mojstrsko izvedli in inštrumentalni deli so zveneli, kot da bi igral simfonični orkester. Končali so s Knopflerjevim instrumentalom Going Home, ko je plesala vsa dvorana.
4. Nepozabni koncerti: Frank Zappa – 22. november 1975
Eden izmed najbolj vsestranskih glasbenikov, virtuozni kitarist, pevec in skladatelj se je v Ljubljani oglasil v sklopu turneje albuma Apostrophe. Spremljal ga je njegov bend Mothers of Invention, za katerega je bilo znano, da je rekrutiral najboljše glasbenike v ZDA, ki so znali igrati vse. Takratni temnopolti pevec Napoleon Murphy Brock se je poigraval s publiko in z drugimi člani se je izkazal v perfektnem večglasnem petju. Tista turneja je bila tudi »ognjeni krst« za takrat komaj 17-letnega bobnarja in pevca Terryja Bozzia. Terry je še sedaj zelo aktiven in je član raznih kalifornijskih bendov in projektov. Čeprav večina publike dokaj kompleksne Zappove glasbe ni najbolj razumela, je bil koncert neke vrste predstava, v kateri smo uživali vsi.
5. Motörhead – 27. in 28. april 1989
Prvake heavy metala smo sicer dočakali nekaj let po njihovih največjih uspehih, ampak nič zato. Eden izmed glavnih dogodkov je bil intervju z Lemmyem, ki ga je v studiu Radia Študent vodil naš urednik. Koncert je bil prava bomba, drugi dan pa je eden od obiskovalcev v Lemmyja vrgel obrušen kovanec in mu prebili arkado. Jasno, končali so z Ace of Spades in Overkill, mojstrsko nabrušenima skladbama, ki sta bili v živo še hitrejši kot na ploščah. Naslednji dan precej ljudi ni šlo v službo.
Besedilo: Boris Simončič in Matjaž Medved
