Najbolj kultna, znana in legendarna zbirka slovenskega stripa iz časov, ko je ta trend v Sloveniji še živel in se je tudi prodajal.
Vendar Kostja Gatnik, avtor te zbirke, ni bil zgolj risar in pripovedovalec.
Magna purga je nekakšen način razmišljanja alternative tistega časa, ki pa si jo človek lahko razlaga na več ravneh.
Medtem ko sta slovenski in svetovni strip zdaj nekje na obrobju alternativne in konvencionalne kulture pri nas, ni bilo vedno tako.
V šestdesetih je bilo dogajanje pestro, predvsem po zaslugi tednika Zvitorepec, ki je prvi začel objavljati dostojne stripe tujih in domačih avtorjev.
Časopis je bil izredno popularen in tako je podjetje Delo, ki ga je tiskalo, opogumil k izdaji novih edicij.
Magna purga
Strip je spodbudno vplival tudi na mlade likovne umetnike, ki so v tem mediju našli nov izziv in dodaten vir zaslužka.
Kratke stripovske zgodbe so objavljali tako zabavni kot resni časopisi in ta medij je bil zelo živ.
Eden izmed najbolj pronicljivih mislecev in scenaristov je bil študent slikarstva Kostja Gatnik.
Svoje domislice je med letoma 1969 in 1973 redno objavljal v časopisih Stop, Tribuna in Pavliha.
Bralcem teh revij so bile Gatnikove ideje všeč in sledila so naročila za takšne in drugačne vizualne komunikacije. Gatnik je »bil in«.
Takole se spominja teh časov:
Pa vseeno – nihče sicer ne ve, zakaj, toda okrog leta 1970 je Zvitorepec prenehal izhajati, trg pa so preplavili Politikini zabavniki, sprva v cirilici, pozneje pa prevedeni v slovenščino.
Projekt Magna Purga (latinsko: Veliko čiščenje) so leta 1977 zastavili v ŠKUC-u kot zbirko stripov slovenskih avtorjev.
Ker pa ta vrsta umetnosti ni bila močno razvita, se je zgodilo, da so razen enega stripa vsa dela prišla izpod peresa Kostje Gatnika.
In Magna Purga – danes in nikoli več je postala mega uspešnica!
Brali so jo vsi, tudi tisti, ki niso razumeli sporočil med vrsticami, ki jih je bilo takrat nešteto. Pravzaprav je uspeh logičen, saj je bila ta zbirka Gatnikov »the best of«, izbor najboljšega, kar je možakar naredil v osmih letih svoje stripovske kariere.
Gatnik je bil kot vidni predstavnik svoje generacije takrat zavzet hipi, temu primerno se je obnašal in deloval in veliko del v knjigi je povezanih s tem.
Se pravi – psihedelija v vseh agregatnih stanjih (največ v dimljenem), sodobna glasba, seks, ljubezen in jasno – »make love, not war« – ljubite se, ne se bojevati.
Kostja Gatnik zdaj
Če vse to zmešamo s pikro in jedko parodijo, dobimo Magno Purgo.
Lotil se je slovenske mitologije v stripu Peter Klepec, prvi slovenski superman, kjer duhovito, na koncu pa tragikomično opiše »vzpon« narodovega odrešitelja, ki postane zvezda, živi temu primerno življenje in, jasno, postane hipi.
Nekaj takega, kot je skupina The Who naredila s svojo rock opero Tommy (1969) in legendarna režiserja Kena Russela napeljala, da je to mojstrovino tudi ekraniziral.
Tako kot Tommya se tudi konservativne slovenske množice Petra Klepca odrečejo in konec je neke vrste hipijevske katarze.
Janez Blond je parodija na takrat komaj rojenega skrivnega agenta Njenega veličanstva, Jamesa Bonda – 007, ki ga je Gatnik naredil bolj nedolžnega in naivnega.
Glavne in najbolj zabavne zgodbice pa so kratki eno- do dvostranski stripi, ki kar prekipevajo od satire, komedije in groteske.
Liki so izdelani, odlično narisani in imajo jasna sporočila.
Zgodba o Divjem Dagobertu je ena najbolj krutih, a vseeno črno-humornih. Govori o divjem vojaku, ki se prebija in pobija, nazadnje pa prestreljen obleži na tleh in se smeje z naukom: »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«
Vmes videvamo kratke »haiku« sličice v slogu »Nesreča nikoli ne počiva«, kjer je nesrečo personificiral, ji dal podobo groteskne gole ženske, ki pravi: »Mat’r sem zmatrana.«
Ena najbolj življenjskih zgodb, na kateri se je več generacij mladih naučilo, da vsakodnevno garanje in spoštovanje pravil družbe ni ravno najbolj srečna stvar na svetu, pa je enostranski strip:
»In ko pride smrtna ura, Urban pomisli in reče …« Urbana kaže v treh življenjskih obdobjih, kako sedi in piše, sedi na stranišču in je juhico. Na koncu, na smrtni postelji, pa reče: »Ah, kurc, živel sem pa le!« To sporočilo je zadevalo v glavo in še vedno ima enako moč.
Gatnik je medtem postal eden najbolj vidnih in cenjenih slovenskih slikarjev in ilustratorjev.
Njegova dela je mogoče videti tako v otroških slikanicah (Gal iz galerije po povesti Svetlane Makarovič) kot na domiselnih plakatih in ilustracijah za vizualne komunikacije, pa tudi na resnih umetniških delih, ki krasijo galerije.
Za svoja dela je dobil množico nagrad (leta 2010 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo), deluje pa kot samostojni umetnik.
Navzlic kultnemu statusu so Magno Purgo ponatisnili samo še enkrat, leta 1997. Zakaj tega briljantnega dela ni vedno v zalogi, vedo le posvečeni. Če vedo.
Akademski slikar
Je avtor častnega znaka svobode Republike Slovenije, imel je dvajset samostojnih razstav in je bil udeleženec več skupinskih razstav doma in v tujini.
Med drugim je prejel Levstikovo nagrado, nagrado Hinka Smrekarja in veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Nagrajen je bil za delo na področju slikarstva, stripa, ilustracije in grafičnega oblikovanja. Je svobodni umetnik in živi v Ljubljani.
Besedilo: Janez Jež
