Gre za vino, o katerem se je na slovenski vinski sceni lani zelo veliko pisalo in govorilo.
Na Decanterju so mu prisodili 94 točk in podelili srebrno medaljo. Pa poglejmo, če si to res zasluži. Ta sauvignon je zlatorumene barve z zelenkastimi odtenki. Že v nosu se razkrije kompleksnost, večplastnost napoja. Najprej malce zelenih not zelišč, pokošene trave, listov paradižnika, pa nato mineralnost, moker kamen, celo maslenost. V ustih zopet najprej mineralno, z oljnato teksturo, malček pikantno, lepo zaokroženo. Suho, slano, vino je dobesedno napeto, vibrirajoče. Enostavno ne morem mimo neverjetne mineralnosti, saj jo vedno znova z vsakim požirkom občudujem in obožujem. Čisto, jasno, definirano, fokusirano. Kljub temu, da so kisline prej nizke, kot pa visoke in da se občuti višji alkohol, zadeve enostavno štimajo.
To vino je preprosto lepo srkati, z vsakim požirkom dobimo nov material za analizirati in odkrivati njegovo globino. Sauvignon, ob katerem sem na eni strani zelo užival, po drugi strani me je pa ves čas medlo in dalo misliti, saj je daleč, ampak res zelo daleč od klasičnega predstavnika te sorte. Če klasičen slovenski sauvignon prepoznam iz letala, ali celo z drugega planeta, pa na slepi degustaciji tega korenjaka niti slučajno ne bi bilo temu tako. Največ kar bi pametoval bi bilo, da gre za zvrst v katerem je tudi sauvignon. Za moj okus je bordojska sorta pridelana na burgundski način, pa naj se bere še tako odbito. Evo, točno tako bi opisal to vino. Vsekakor si zasluži našo pozornost, saj ti da misliti, poleg tega je pa še čudovito pridelano in predvsem zelo, zelo dobro.
Nisem prevelik ljubitelj te aromatične sorte, ampak Kačičnika si grem pa z največjim veseljem natočiti nov kozarec. Tudi zato, ker prihaja iz Bele gore nad Dramljami, ki se nahajajo zelo blizu mojega doma. Bravo, Štajerska, samo tako naprej.
