Ko človek prebere, da je nekdo lastnoročno pobil več kot 10.000 ljudi, to zelo težko verjame.
Ampak nekateri takšni stvori so to počenjali in še počnejo. To so zverine, ki so delovale (in še delujejo) v tajnih službah določenih diktatorskih režimov, za katerih dela so vedeli samo redki nadrejeni in so bili pri svojih diktatorjih na listi zelo spoštovanih ljudi.
Na tejle fotografiji, ki je bila posneta ob napredovanju Vasilija Blohina leta 1940, je bil star 45 let in je bil povišan v generalmajorja.
Verjetno se vam že svetlika, da je bil Blohin Stalinov človek – bolj natančno njegovo morilsko orodje – ki je brez kakršnihkoli vprašanj izpolnjeval tudi njegove najbolj bolne ukaze. Zato mu je umsko-bolni ruski diktator tudi najbolj zaupal, saj je vedel, da je Blohin njegov zvesti pes.
Takoj po koncu ruske državljanske vojne se je prijavil v tajno službo ČEKA in vrsto let deloval v zloglasnem zaporu Lubianka v Moskvi. Njegove specialnosti so bila zasliševanja, mučenja in eksekucije, ki se jih se strastno loteval. Zaradi te svoje velike »vneme«, ga je opazil Stalin, ga povišal in mu dodeljeval vrsto tajnih, tako imenovanih »črnih operacij«, o katerih je poročal zgolj in samo njemu. Cinično bi lahko rekli, da je bil Blohin vrsto let drugi človek Sovjetske zveze!
Med leti 1936 in 1938, ko je Stalinova paranoja dosegla višek, je ruska tajna služba med »velikimi čistkami« na oni svet spravila okrog milijon ljudi pod obtožbo da so kontrarevolucionarji, tuji agenti, saboterji in podobno. Blohinu je pripadla čast, da je smel osebno usmrtiti le najbolj znane in razvpite; med drugim tudi dva šefa ruske tajne službe NKVD, ki sta pri Stalinu padla v nemilost. Seveda je streljal tudi druge in bali so se ga vsi njegovi kolegi in sodelavci.
Vasilij Blohin
Največ ljudi – natančno 7000 – pa je pobil leta 1940 v Katinskem gozdu, kjer so Rusi postrelili okrog 30.000 zajetih poljskih oficirjev.
V času rusko-nemškega pakta so tako Nemci na zahodu kot Rusi na vzhodu napadli Poljsko in si ji razdelili. V ruskih rokah je ostalo ogromno oficirjev, ki pa so – tako kot v vsaki vojni – imeli drugačen status kot navadni zajeti vojaki, saj so jih morali obravnavati kot gospode. Stalin pa je ukazal, da jih prav vse postrelijo in nalogo je zaupal Blohinu, ki je dodelal vse scenarije.
Večino jetnikov so individualno streljali direktno pred množičnimi grobovi – ko so posamično izstopali iz kamionov, so jih eksekutorji čakali ob avtomobilskih vratih in jim od zadaj spuščali krogle v glave, padali pa so direktno v množična grobišča.
Za tiste bolj pomembne pa je v zaporu poskrbel Blohin osebno. Po krajšem zaslišanju so jetnike skozi »rdečo predsobo« poslali v nov prostor, ki je bil zvočno izoliran. Ko je jetnik stopil v sobo, je za vrati čakal Blohin in človeka po dvakrat ustrelil od zadaj v glavo. Iz stranskih prostorov so pritekli pomočniki, odstranili truplo in hitro z vodnimi curki očistili tla in stene.
Vasilij Blohin in njegova ekipa so brez premora »delali« po deset ur vsako noč.
Izračunal je (in to napisal v posebnem poročilu za Stalina), da je vsake tri minute ubil po enega človeka; po 300 na noč. Ko so zvečer končali, so izpraznili kar nekaj steklenic vodke in to počeli dobrih 28 dni.
Poljska vlada v izgnanstvu je sestavljala svojo vojsko in kmalu so ugotovili, da ni nikjer oficirjev, na katere so računali. Po dobrem letu dni so nemški vojaki v Katinskem gozdu našli množična grobišča in za ta zločin obtožili Ruse, ki pa seveda (tako kot tudi zdaj) tega niso priznali, saj so bile vse žrtve ubite z nemškimi revolverji in je bilo to težko dokazljivo.
Šele leta 1990 je Gorbačov Poljakom izročil dokumentacijo, priznal sovjetski zločin in se javno opravičil.
Blohin je za to »revolucionarno delo« dobil posebno nagrado in bil po koncu druge svetovne vojne velikodušno upokojen; do takrat pa je na oni svet spravil še kakšnih tisoč ljudi. Po Stalinovi smrti leta 1953 pa so ga začeli šikanirati, mu odvzeli pokojnino in podobno. Zabredel je v alkoholizem, pa tudi zmešalo se mu je. Leta 1955 je storil samomor.
Besedilo: Janja Maček
