Ob vinih znamke Movia se v zadnjem času vračam v otroštvo.
V čas, ko smo kot otroci dobivali tiste tako imenitne kinder jajčke, v katerih nisi vedel, kaj se skriva v njeni notranjosti. Nekako tako je tudi z vini Movia, vsaj sam jih tako dojemam. Dokler jih ne okusim, se mi niti sanja ne, kaj je v steklenici. Ne glede na letnik, sorto, linijo… Tudi za to vino sem si predstavljal, da bom dobil vse kaj drugega, kot pa nekakšen lahkoten macerat. Dobil sem občutek, da imajo v kleti toliko stilov vina, kolikor imajo etiket.
Vse zgoraj napisano dobi pravi kontekst, če dovolj dobro poznaš Aleša. Če si ga že kdaj ujel v njegovem okolju, v njegovi kleti, v njegove elementu. Takrat so ti stvari bolj ali manj jasne. Ker v Alešu pač non stop dogaja, ker v Alešu non stop vre, ker Aleš mora non stop nekaj na novo izumljati, preizkušati, nadgrajevati… ker Aleš pač ima v sebi živo srebro. Ker Aleš je kot nekakšen Profesor Baltazar iz tiste znamenite risanke, ko je čaral in čaral pri svojem stroju in delal takšne in drugačne napitke… pa sem spet v otroštvu. Ko zraven prištejemo že aktivno deveto generacijo v pojavi sina Lana, dobi zgoraj napisano še toliko večji smisel. Vsaj sam si tako razlagam slogovno tako različna vina kleti Movia v zadnjem času. Povsem lahko se pa tudi motim.
Skratka, ta rebula je pritekla v kozarce iz magnumce, ta velike 1.5 litrske flaške. Je med zlatorumeno in jantarno barvo z neverjetno širokim spektrom vonjav. Kdo je rekel, da je rebula nearomatična sorta? Z zračenjem se vsi ti vonji samo še intenzivirajo in nadgrajujejo. Zrelo in suho rumeno sadje, maslo, vosek, med, zelišča, kavni bonboni, malček vanilije… kot bi se sprehajal po kakšen orientalskem bazarju. V ustih srednjega telesa, suho, ravno prav trpko, s finim taninskim oprijemom. Zelo okusno, slastno, večplastno, gre v širino. Vino je napeto, čutiti je intenziteto, naboj, ki pa je doziran nežno, mehko, preudarjeno. Tudi v ustih je zaznav obilo, pa vendar se vse te note med sabo lepo povežejo, zato ni zmede ali anarhije, ampak prevlada urejenost napoja. Brezhibno pridelano, evidentno je, da je bilo za takšno vino potrebno obilo znanja in kilometrine. Sicer ga bolj primernega vidim kot zimsko srkanje ob kaminu, saj je to vino neskončno. No, ko je padel mrak in nato še noč, je bila ta rebula tudi zdaj, v topli noči vredna greha, saj smo lahko z njo odtavali daleč stran.
