Uvod
Najboljše stvari v naše življenje večinoma pridejo povsem po naključju, spontano. In točno to se mi je zgodilo s penino Brut Nature 2016 vinarstva Štrukelj, ki do danes za moj okus ostaja najboljše slovensko peneče vino, kar sem jih okusil. Vabljeni na čudovit ples mehurčkov na Vogrsko, v spodnjo Vipavsko dolino.
Najboljše slovensko peneče vino
Prvič sem se z omenjeno penino srečal pred slabimi tremi leti na slepi degustaciji v vinoteki Drinx, ko smo še ocenjevali vina za revijo Dolce Vita. Takoj me je zadela, takoj sem vedel, da imam opravka z resnim, čudovito pridelanim penečim vinom. V mislih me je močno vleklo v znamenito Šampanjo, ob razkritju identitete pa sem bil nemalo presenečen, saj do takrat imena Štrukelj še nisem poznal.
Po tem povsem nenadejanem dogodku sem Brut Nature okusil še trikrat. In zopet je v vseh treh primerih sledilo neizogibno, nisem se mogel načuditi tehnični brezhibnosti in veličini vina, ki se ga ne bi sramovale niti najboljše kleti Šampanje. Še več, pred dobrim mesecem sem Štrukljevo penino postavil ob bok trem šampanjcem, da se dokončno prepričam, do kje lahko seže. Zmagovalec degustacije je sicer postal Laurent Perrierjev Blanc de Blancs Brut Nature, penina z Vogrskega pa je zasedla drugo mesto. Povsem konkretno je nabila Philipponnatov Royal Reserve Non Dose in Bollingerjev Special Cuvee. Razblinili so se še zadnji dvomi, Štrukljeva penina Brut Nature 2016 je zares izjemno peneče vino. Je zlatorumene barve s finimi, drobnimi mehurčki. V nosu se bohotijo zorjene note kruhove skorje, briošev, limone, zaznaven pa je tudi fin dotik mineralnosti in dima. V ustih urejena, precizna, čudovito zaokrožena. Mehurčki zelo lepo in mehko božajo dlesni. Bogata, razkošna, večplastna penina s šarmom in eleganco. Preprosto čudovito.
Končno je sledilo tisto, kar bi se moralo zgoditi že nekaj časa prej, pa sem iz ne vem katerega razloga okleval. Poklical sem Jožeta Štruklja, da se dogovoriva za obisk, da osebno spoznam človeka, ki je pridelal za moj okus najboljšo penino vseh časov. Že v telefonskem razgovoru sem na drugi strani čutil pravo, pozitivno energijo. Čutil sem, da imava z Jožetom podobne poglede na svet okrog sebe. Ko mi je razkril, da je povrhu vsega še strasten kolesar in da se še vedno udeležuje kolesarskih dogodkov po celi Evropi, je bilo jasno, da sem se kaj kmalu pojavil na vratih njegovega doma.
Butično vinarstvo
Vinska zgodba Štrukljevih je malce drugačna od klasičnih zgodb ostalih kleti, in zato seveda še toliko bolj zanimiva. Jožetov sin je že pri svojih dvanajstih, trinajstih letih začel »zbadati« očeta, da bi tudi sami imeli trte, iz katerih bi pridelovali vino. Tako so pričeli z iskanjem zemlje, ki so jo našli pri sosedi in pričeli z obdelovanjem tistih trsov. Ko so želeli to parcelo odkupiti, jim jo Kmetijski zavod ni želel prodati, ampak jim je v odkup ponudil zemljo na drugi lokaciji, kjer imajo svoj vinograd še danes.
Najprej so zasadili zgolj trte malvazije, nato so sledile še rebula, pa chardonnay in merlot. Prve steklenice so prišle na trg v letu 1991. V začetku jim je napotke pri pridelavi dajala gospa, sicer zaposlena v laboratoriju Kleti Brda, ki je v njihovem grozdju videla potencial za pridelavo penine. Jože je bil takrat še zaposlen v podjetju Iskra Avtoelektrika, zato je imel obilo obveznosti v sami službi. Poleg tega pa so bila peneča vina pri nas v začetku devetdesetih še precejšnja tabu tema. Zato je bilo na začetku malce omahovanja in oklevanja, na koncu pa je le prisluhnil gospe in pričeli so s pridelavo penin. V prvi fazi so svojim peninam dodajali odpremni liker, kar je bilo bolj pogodu ženski populaciji, katere so sploh v tistem času imele rajši višji ostanek sladkorja v vinu. Nato pa stopi na sceno, oziroma v vinarstvo Štrukelj, Matjaž Lemut – Tilia Estate, s katerim so pričeli sodelovanje, ki ga gojijo še danes. Povsem odkrito in brez ovinkarjenja je Lemut dobesedno zahteval, da so pričeli s pridelavo izključno suhih penin. Rečeno, storjeno, in tako je ostalo vse do današnjih dni. Precejšnjo mojo naklonjenost si je Jože pridobil s tem, ko mi je sam predlagal, da v članku omenim Matjaža, kot njihovo zunanjo tehnično podporo. Tudi v tem se vidi širina človeka, ko prizna, da ne more sam vedeti vseh stvari in je nekaj povsem normalnega, da ima zunanjo pomoč pri pridelavi vina. Na drugi strani še vedno vse preveč slovenskih vinarjev skriva in taji najete enologe v svojih kleteh, ker imajo to pomoč na nek način za sramotno. Pa temu niti slučajno ni tako, saj je povsem normalno, da imajo tudi največje in najboljše kleti v Šampanji, Burgundiji, Boredeauxu tuje sodelavce in najete enologe, celo več njih, saj več glav, več ve. Skoraj nemogoče je, da bi en sam človek vedel za vse zakonitosti vinogradništva in kletarjenja. Zato so romantične predstave vinarja iz hollywoodskih filmov, kjer tako v vinogradu, kot nato v kleti vse postori sam, hudo poenostavljena in izkrivljena zgodba.
V vinarstvu Štrukelj gre za butično pridelavo v pravem pomenu besede, saj imajo svoje trte zasajene zgolj na polovici hektarja zemlje. Rebule je približno 1000 trsov, malvazije 500 trsov, 700 trt je chardonnaya in 350 trt merlota. Iz malvazije in merlota pridelujejo mirni vini, celotno pridelavo rebule in chardonnaya pa uporabijo pri svoji penini. Penino pridelajo tako, da podrobno spremljajo dozorevanje grozdja in pošiljajo vzorce na analizo v laboratorij. To je še toliko bolj pomembno ob dejstvu, da se nahajajo v spodnji Vipavski dolini, kjer pogoji za pridelavo penečih vin niso ravno idealni. Ob želeni dozorelosti, primernih kislinah in sladkorju sledi trgatev ter nato takoj nežno stiskanje, kjer uporabijo za nadaljno pridelavo zgolj samotok, kar predstavlja najbolj čist sok in najboljšo kvaliteto. V svojih peninah želijo čiste in jasne zaznave, saj niso ljubitelji oksidativnega stila. Vedno gre za popolnoma enak, 50 odstoten delež rebule in chardonnaya. Prvo zorenje izvedejo v inoks cisternah, nato pa v decembru ali januarju vino stekleničijo za drugo fermentacijo, kjer na kvasovkah zori najmanj štiri leta. Najmanj pišem zato, ker Štrukelj svoje penine degožira sproti. Ko dobi naročilo ali najavljenega kupca, pač toliko steklenic degožira. Degožiranje je poseben postopek, pri katerem se iz steklenice odstranijo usedline, droži. Vsaka steklenica je brez ekspedicijskega likerja in je t.i. Brut Natur, se pravi brez dodanega sladkorja. Vse penine so zgolj letniške, kar bo zelo pomemben podatek za tiste, ki iščejo v penečem vinu nekaj več. Zato se letnik od letnika seveda razlikuje, ker gre pač za odraz določene značilnosti neke letine, čeprav je postopek pri slehernem letniku zelo podoben, lahko bi napisal identičen. Na leto napolnijo zgolj 1000 – 1200 steklenic penine. Pri malvaziji gre grozdje po trgatvi in prešanju za 15 – 16 ur na maceracijo, do aprila zori v inoks posodah, ko jo stekleničijo v butičnih 300 steklenic. Merlota je nekje za 400 steklenic na leto, macerijajo ga do 25 dni, nato zorijo 8 mesecev v lesenem sodu in nato še v sami steklenici, preden pride na trg.
Rdeče in peneče z Vogrskega
Predno se podrobneje posvetim obema vinoma, ki ju bom tokrat predstavil, naj na kratko opišem še malvazijo 2024 in penino letnika 2013, ki sem ju imel priložnost okusiti v kleti. Pri malvaziji gre za klasično pridelavo te mediteranske sorte pri kateri vonjamo predvsem citruse in belo breskev. Je neposredna, fokusirana, urejena. Premore obilo sočnosti in pitnosti, je energična na eni strani, na drugi strani pa izjemno mineralna, že dobesedno slana. Lepo vino za krajšanje toplih dni in večerov. Brut Nature 2013 pa precejšnje nasprotje, saj bi si s to penino polepšal kakšen hladen, zimski večer. Zato, ker gre za neverjetno rustikalno peneče vino z globoko zlatorumeno barvo, finimi mehurčki in fenomenalnimi medenimi notami v nosu. Po zračenju so me presenetile še note mokrega kamna in firneža, kot pri kakšnem vrhunskem renskem rizlingu. V ustih se zgodba lepo nadaljuje, saj se zaznave iz nosu dobesedno preslikajo v ustno votlino. Popolnoma suho, kislinski oprijem in sočnost preprosto navdušita, kljub temu zaradi let daje občutek polnosti, zaokroženosti, topline. Tudi pookus je zgodba zase, saj se še zelo dolgo vračajo medenjaki, svežina, čistoča napoja. Brezčasna penina, ki me nekako napelje na misel, da bi se poželjivo srkala na kakšnem kraljevem dvoru v baročnih opravah. Prečudovita arhiva.
Merlot 2021 je srednje intenzivne barve rubina z zelo všečnimi vonji zrele slive, drobnega gozdnega jagodičevja, temne čokolade, notami popra, grafita, ki spomni na šolske dni, ko smo še šilili svinčnike. Zaznav je obilo, nikakor pa iz kozarca ne puhnejo hipoma, ampak se z zračenjem in vrtenjem čaše lepo razvijajo. Povsem enaka zgodba se nato nadaljuje v ustih. Z vsakim požirkom odkrijemo kaj novega, vino se ves čas razvija. Sam sem najprej zaznal popolno suhost napoja in višje kisline, kar pomeni, da je vino sočno in pitno. Srednjega telesa, zopet zaznamo modro in temno sadje ter čokolado. Tehnično brezhibno pridelano. Ob njem bodo zadovoljno predli tako občasni pivci, kot tisti z malce več kilometrine, saj nam ponudi tudi dovolj globine in širine za raziskovanje. Ponudil bi ga zraven suhih mesnin, vsekakor pa bi ga priporočal tudi ob mesnih, malce krepkejših enolončnicah. Za zelo prizemljeno ceno dobimo zelo dober merlot.
Brut Nature 2021 pa še povsem za konec. Gre za aktualno peneče vino,ki je trenutno na trgu. Je nežne zlatorumene barve z vonji limone in limete, ter kvasnimi in dimnimi notami. Vonji mi zopet prikličejo Šampanjo. Tudi izjemno fini in drobni mehurčki nakažejo dolgo zorenje na kvasovkah in napovedo odličnost. Čeprav je Brut Nature, imam občutek, kot bi imela penina nekaj ostanka sladkorja, pač značilnost letnika. Sicer pa zopet tehnično brezhibno urejeno in ta hip še zelo mlado. Je radoživa, energična, iskriva, malce jo še nosi sem ter tja, saj je v dobi odraščanja. Čeprav ta trenutek igra zelo neposredno, zapeljuje na prvi pogled, na sočnost in pitnost, pa se v ozadju že kažejo note dozorevanja in resnosti. Prija v teh vročih in soparnih dneh, saj teče kot za stavo. Vse je na svojem mestu, že sedaj mehurčki lepo in nežno božajo ustno votlino. Tudi pookus je fin, precizen in dolg. Res jo bo zanimivo spremljati, do kam bo letela. Sam ji napovedujem lepo in svetlo prihodnost. Bom malce karikiral in napisal, da je ta trenutek na ravni NV šampanjcev Mumm, Moet, Veuve Clicquot, čez leto ali dve jih bo povsem zasenčila, kako bo pa naprej, pa sam bog ve, nastavek je čudovit. Zato, dokler je penina še na zalogi, kupiti karton, za občutek takoj spiti eno steklenico, nato pa odpirati in spremljati skozi čas, kako se bo razvijala in zorela. Lahko mi verjamete, da vam ne bo žal.
Vina Štrukelj lahko kupite na samem posestvu, Vogrsko 2a, Volčja Draga (041 – 799 – 862), v trgovskem centru E.Leclerc Ljubljana, ter v vinotekah Drinx in Deliz v Mariboru.
