Rebula iz Mariničeve osnovne linije.
Zorenje 100% inoks, nobenega hokusa pokusa, zato vina te linije poudarjajo in gradijo predvsem na sortnosti. Barva je zlatorumena s sijem, izjemno čista, bistra kot solza. V nosu so zaznave sortno malce zadržane, ne puhtijo iz kozarca, ampak fokusirano dozirajo note zelišč, cvetočega travnika, citrusov in rumenega sadja. V ustih suho, zelo suho, popolnoma suho, zato to vino ni za hece, ampak kljub osnovni liniji deluje odraslo, zrelo, s karizmo, pač ima vsebino in ima kaj za povedati. Navduši tudi fina, oljnata tekstura, ki dodatno prida vinu karakternost. Popolnoma uravnoteženo, brezhibno pridelano, enostavno vse štima. Naslednje, kar me navduši, je mineralnost, že kar slanost napoja. Ves čas se gibljemo in okušamo med mineralnimi – slanimi in sadnim notami. Fokusirano, natančno kot laser, kot bi vstopili v kakšno finomehanično delavnico v švicarskem podjetju ur.
Za osnovno linijo morda celo preveč natančno, pa naj se bere še tako kontradiktorno. Ampak vino je res pošlihtano, spolirano v nulo. Sam to absolutno cenim, spoštujem in v vinu maksimalno uživam. Vprašanje pa je, koliko občasnih pivcev, katerim naj bi bila osnovna linija namenjena, bo to rebulo razumelo, ker je hudo, ampak zares hudo doterana. S to rebulo dobite Ferrarija za zmeren denar, če ga boste znali voziti in krotiti, je pa drugo vprašanje. S temi vrsticami sem zgolj želel poudariti, da je vino pridelano zares v piko, za v učbenike. Nenazadnje to potrjuje tudi letnik. V kozarcu imam pet let »staro« vino, ki naj bi bilo pridelano kot enoletno vino za takojšnje uživanje. Pa po petih letih ne kaže absolutno nobene upešanosti ali celo starikavosti. Nasprotno, je v izjemni formi, kot bi včeraj prišlo iz kleti. Kisline, sočnost, pitnost, poželjivost so na vrhuncu. Na koncu lahko zgolj napišem velike komplimente vinarstvu Marinič, saj do potankosti obvladajo svoj posel.
