»Pohančki«, kot imenujemo ocvrte mesne jedi, so Slovencem ene izmed najljubših. Konec koncev še vedno veliko naših rojakov trdno verjame, da je »vineršnicl« slovenska iznajdba skupaj z govejo juho. Jasno, vse to je del bogatega dunajskega kulinaričnega izročila, ki se je skozi nekaj stoletij življenja v skupnem cesarstvu Slovencem zaraslo pod kožo. Podobno je s »pohanim pšan’com«, ki je sploh glavni hit.
Alja in Brigita Rode.
Brigita Rode, v gostilno Pirc z večletno tradicijo priženjeno dekle, je hitro ugotovila, da bi morda začeli z ocvrtimi piščanci.
Po petintridesetih letih dela jih še vedno neutrudno cvrejo, saj po vsej državi slovijo prav po njih. Ne samo to, ampak po mojem imajo tudi najdaljšo čakalno vrsto, ki se zdaj lahko kosa z restavracijami, kot sta Cubo in Franko. Čeprav imajo ogromno prostora, je oboževalcev pohančkov ogromno, zato imajo skoraj vedno polno. No, razen v času našega obiska, ko so se še morali držati predpisov, ki jih je narekoval koronavirus.
Uživali smo na sončni terasi in si veleli takoj prinesti lahkotno vino za k jedem. Jasno – glede na filozofijo gostilne, tukaj ne boste dobili ne vem kakšnih izbranih buteljk, boste pa dobili odličen cviček; Cvelbarjev, jasno!
Kot se spodobi za klasično nedeljsko kosilo, smo začeli s (še vedno) slastno, polno in okusno govejo juho z rezanci. V času digitalizacije je ta analogna jed navdušila, saj je imela vse, kar dobra goveja juha mora imeti. Elegantne arome kuhane govedine z ravno pravšnjo mero zelenjave in prvovrstnimi rezanci je pogrela hladne želodčke in nas pripravila za nadaljevanje. Pri Pircu so seveda kralji pohanja in zato tudi ocvrti žabji kraki niso prav nič slabši. Legendarna jed, ki ji pravi okus naredi prvovrstna panada (ki jo delajo na isti recept že ves čas), je lepa poslastica s čarom počasnega uživanja. Žabji kraki imajo kar precej drobcenih koščic, od katerih se meso, podobno piščančjemu, lahko loči in v skladu z lepo pečeno panado je to posebnost v svoji kategoriji. Nekdo je sicer pripomnil, da bi morda potrebovali še malo tatarske omake in kruha, pa je bil takoj preglasovan, saj bi ti dodatki popolnoma izničili nežne okuse žabjih nog.
Znak gostilne jasno in glasno govori, kaj boste pojedli.
In dočakali smo glavno zvezdo – ocvrtega piščanca. Že sam pogled je bil navdušujoč, vonjave, ki so krožile okrog pladnja, pa tudi. Kot je pozneje povedala Brigita Rode, tukaj piščanca ne pečejo v fritezi, pač pa v dokaj globokih posodah, kjer je veliko olja, da meso lahko plava. In rezultat so božanski piščanci, ravno prav zapečeni in tudi suhi deli živalce so še slastni in mehki. To je vsekakor pravi in zmagovalni ocvrti piščanec.
Zraven smo jedli tipične slovenske priloge – ocvrti krompir (ocena: 5) in solate, ki so bile iz zelo svežih logov. Pri sladicah kraljujejo štrudlji – jabolčni in hruškov sta bila tarča naše izbire, vendar smo jih pozobali šele doma, kajti v gostilni smo bili že pošteno siti.
Glavna atrakcija – pohan pšan’c.
Goveja župa z rezanci.
Ocvrti žabji kraki.
Kakorkoli že – Pirc je klasična, a zelo dobra gostilna, kjer navdušujejo s svojim know-howom že več desetletij in tudi vnaprej bo tako, saj nova generacija že jemlje start. Če si želite klasičnega razvajanja s »pohančki«, je Pirc več kot prava izbira!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
