Čeprav je Taverna Kupljen v samem središču Slovenskih goric že dobrih trideset let, je polno slavo doživela šele sedaj.
Žal na zelo neugoden način, saj si je minister Počivalšek tam v času »lockdowna« omislil delovni sestanek. Menda so bili sicer vsi v maskah, pili so vodo in jedli prleške sendviče, a to pravljico naj govorijo komu drugemu. Pozitivni del za slovensko gostinstvo pa je bilo dejstvo, da so kar naenkrat gostinci izvedeli, da lahko »delajo«, vendar zgolj in samo za tiste goste, ki imajo tam delovne sestanke oz. tam plačujejo »na firmo«. Tako zdaj delajo vsi, navadni smrtniki pa so lahko samo na terasah. Pa pustimo nebuloze in raje poglejmo v krožnike Taverne.
Dino Kruhoberec in chef Nikola Jonke.
Njihova kulinarika je bila od nekdaj zelo avtohtona, seveda pa je večji delež jedi vseeno temeljil na kulinarični klasiki in velikih porcijah. Tako je tudi sedaj, ampak je nekaj zelo dobrohotnih dodatkov in nadgradenj. Če je človek v Slovenskih goricah, obed ne sme miniti brez postržjače. Pravzaprav gre za ostanke testa od peke kruha, ki so ga postrgali, položili v pekač in v osnovi premazali z zaseko in ocvirki. Seveda je različic še več, vendar je ta izvedba osnovna. Jed je v bistvu podobna pizzi, in če pogledamo malce širše, je to slovenska pizza. Če bi v 19. stoletju na milijone Prlekov odšlo »s trebuhom za kruhom« v ZDA, bi bila danes postržjača tista jed, ki bi bila tako popularna kot pizza. Pa Prlekov nikoli ni bilo toliko kot Italijanov iz okolice Neaplja, ki so to jed prenesli preko luže, in postržjača je ostala doma. Kakorkoli – testo je bilo toplo, lepo hrustljavo in poln okus so dajali zaseka in ocvirki. Mladi kravji sir z nežnim čilijem in suho papriko pa je bil odličen, sočni dodatek.
Čemaževa juha.
Mešane mesne poslastice.
Odličen gratiniran krompir.
Postržjača z ocvirki in zaseko.
Sledila je bogata čemaževa juha, v kateri pa je namesto tega divjega česna prevladovala špinača in jed je bila kratkega diha. Z glavno jedjo je Nikola Jonke predstavil mesni potpuri – pečeno jagnječjo zarebrnico slastnega okusa z veliko sočnostjo, pljučni del divjega prašiča, ki je prav tako briljiral z ravno pravšnjo mero pečenja, in lokalne posebnosti – svinjske rulade, polnjene z ajdovo kašo. Tudi ta del mesnega trisa je bil izvrsten, vendar je bilo vseeno malce preveč pečeno in zaradi tega preveč suho. Priloga je bil gratiniran krompir, ki je zaradi obdelave v pečici v začetku nevarno vrel, potem pa je vse jedce lepo navdušil. Na koncu naj bi pojedli še sladico – prleško gibanico, eno najboljših slovenskih sladic na splošno, ki pa je morala prestol prepustiti svoji prekmurski kolegici. Njena prednost je manjša porcija, manj sladkorja in prelepo mehko polnjenje s skuto.
Poleg tega pa v Taverni ponujajo tudi izbrane mesnine, ki jih »na suho« sušijo v velikem in slikovitem hladilniku. Veliki florentinci, tomahavki in še večji po nekaj mesecev starani bifteki vas opominjajo, da jih bo treba obiskati še enkrat in se zakopati v ekskluzivne mesnine.
Ponujajo zgolj vina vinske kleti Kupljen in tej ne manjka nič, saj je izbor Kupljenovih vin zelo nadstandarden, vsa vina pa je možno dobiti na kozarce. Lokal je pred leti prevzel mladi Dino Kruhoberec, ki je deloval že prej v ekipi Marjana Novaka, ki je Taverno vodil 22 let in je imel 22 dni dopust. Medtem so tudi preuredili sobe in Taverna je še vedno prva turistično-enološko-kulinarična destinacija sredi prelepih vinogradov.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
