IVAN VOLARIČ – FEO. O - KULT – no.

Le redki so bili zares podrobno posvečeni v delo enega najzanimivejših slovenskih multimedialnih umetnikov zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Da, veliko je delal z Markom Brecljem in skupaj z njim sestavil glasbeno-humorni duet Duo zlatni zubi, pletel je z Buldožerji, izdajal knjige in nastopal v raznih filmih. Za večino je bil odličen pesnik, za ostale filmski igralec, za tretje pa glasbenik in pevec. Bil pa je zelo nenavaden, zato ni nič čudnega, da je vse življenje hodil po robu stez slave in se je bolje počutil v alternativnih vodah in na svoji kmetiji v Sužidu pri Kobaridu, kjer se je rodil (1948) in tudi umrl (2009). 

Duo Zlatni zubi z Markom Brecljem (Na levi)

Skupina Buldožer je leta 1975 izdala album prvenec z naslovom Pljuni istini u oči. Treba je vedeti, da je bil glavni trg za glasbenike celotna Jugoslavija, in če so slovenski glasbeniki peli v slovenščini, so si trg omejili na svojo republiko. Buldožer so hoteli več in ‘napad’ v srbohrvaščini na Jugoslavijo se jim je bogato obrestoval. Glasba je bila odlična, besedila Marka Breclja provokativna, ovitek v obliki časopisa (tukaj so se malce zgledovali po albumu skupine Jethro Tull – Thick As A Brick) pa je s svojimi vsebinami množično buril duhove in huronsko zabaval mlade. Večji del domislic, objavljenih v tem časopisu, je poleg Marka Breclja in Borisa Beleta ustvaril pesnik Ivan Volarič – Feo, ki je z prabuldožerjema prijateljeval že dlje časa. 

Feo je bil tisti, ki je iz Breclja zbezal njegovo neuničljivo lucidnost, ki je gorela pod površjem, se z njo oplajal in skupaj sta potem s svojimi izumi zabavala in šokirala občinstvo. 

Sedemdeseta leta so bila tudi v takratni Jugi odlično kotišče novih idej, ki jih oblasti niti niso tako radikalno preganjale, če se le niso spogledovale s politično kritiko. Prvenec – pesniška zbirka študenta arheologije in primerjalne književnosti Ivana Volariča z naslovom Desperado Tonic Water je izšel leta 1974. Kratke, dvovrstične, skoraj haiku pesmi so ga proslavile, in kot se sam spominja, »na to ni bil pripravljen«. In jasno, kleni Primorec je zelo hitro našel družbo podobno mislečih, s katerimi so redno obiskovali kultne ljubljanske lokale sedemdesetih let (Feranotov vrt, Šumi, Rio in Daj-Dam, kjer so jedli dnevno mero pasulja). Tam je spoznal tudi Blaža Ogorevca, enega najbolj samosvojih pis(v)cev, ki še vedno piše za Mladino. Predvsem izjemne količine alkohola so te možakarje nekako držale pokonci in jim dajale navdih. Volaričev slog je inteligentni nadrealizem, podprt z zvrhano mero razmišljanja in potovanja po miselnih vesoljih.  

ena ljubezenska izpoved

Nemščina kot svetovni jezik

Med najbolj duhovitimi ‘članki’ na ovitku prvega albuma Buldožerjev so prevodi srbsko-hrvaških besed v nemščino. To je zakuhal Feo, saj se je vedno rad zabaval s trdoto in nemogočnostjo tega germanskega jezika. Tako je štorkljo prevedel kot ‘Kindertransport Animal’, točo pa je poimenoval ‘Kugelmeteorologische Artikel’.  Ko je Brecelj dve leti pozneje zapustil skupino Buldožer, sta s Feom takoj ustanovila duet Duo zlatni zubi. Tukaj Volarič in Brecelj nista ponudila samo glasbe, v ospredju so bile teatralične predstavitve določenih besedil v obliki skečev. Skladbe oz. dramski teksti so izšli le na kaseti, ki je zdaj zelo redko blago, nihče pa se ni spomnil, da bi to spravil v digitalno obliko. Ena glavnih atrakcij kasete in s tem tudi njunih nastopov je bila skladba Bevskanje, ki gre nekako takole: Brecelj: bevsk. Volarič: bevsk. S tem besedilom, vendar z različnimi poudarki in zavijanji, sta v dobrih 30 sekundah kulminirala v ‘France Bev(s)k: Tatič!’ Nenavadno in bizarno, ni kaj, toda bilo je izjemno uspešno, saj sta na nastopih žela salve smeha. Tukaj je še Prašič, ki govori o zadnjih trenutkih ‘kralja živali’, katerega peljejo na zadnji sprehod, najbolj legendarna in sporna pa je bila priredba Prešernove Vrbe. Volarič si je to pesem zamislil v obliki ‘prevoda nazaj v nemški original’. Seveda to literarnim dušebrižnikom takrat ni bilo prav in naletela sta na vrsto težav, ki so se najbolj izrazito pojavile med njunim nastopom na prvem Novem rocku leta 1981 v Križankah, ko je med to pesmijo Radio Slovenija prekinil neposredni prenos. In kaj je bilo pri Vrbi tako spornega? Pravzaprav nič, saj je Volarič klasične Prešernove verze z Brecljevo pomočjo ‘simultano’ prevajal v ‘svojo’ nemščino: kjer hiša mojega stoji očeta/wo mein Vater Haus steht nicht horizntalisch, aber vertikalisch, mirno plavala bo moja barka/meine Barke schwimmt nich dinamisch …

Občinstvo je umiralo od smeha, uradna kultura pa je naredila vse, da bi Volariča spravila na rob. Zato kljub dejstvu, da je izdal enajst pesniških zbirk, igral v šestnajstih filmih in bil med drugim tudi nekaj časa urednik Tribune, ni nikoli dobil statusa umetnika, ki so ga dobili mnogi drugi, manj izzivalni in pomembni.   

S Salamandro (spredaj).

Leta 2000 je s skupino Feo & The Schmidts izdal še eno legendarno delo, imenovano IX. corpus delicti, ki je imelo ‘dve glavi’. Prva je bila seveda pesniško-literarna zbirka, podprta z njegovimi ilustracijami, drugi pa CD z njegovimi interpretacijami novih in starih pesmi. V domačih in tujih literarnih krogih je to delo postalo zelo čislano, leta 2005 pa je trojica slovenskih režiserjev in režiserk (Boris Petkovič, Zoran Živulovič, Varja Močnik in Hanna W. Slak) posnela film z naslovom Desperado Tonic Water z Volarčem v glavni vlogi. Feo igra ostarelega kinooperaterja z imenom Štrocki (aluzija na sovjetskega revolucionarja Trotskega), katerega ugrabi film, ki ga vrti v dvorani. Zgodba ga vodi od sobe do sobe, od spomina do spomina, vendar iz filma ne more. Ludistična odisejada se pravzaprav ne konča, saj se v filmu nikomur nič ne zgodi, pa tudi umreti ne more. 

V frenetičnem elementu.

Svoje delo je končal kot pisec besedil in pevec alternativne skupine Salamandra Salamandra. Naj končam z besedami, ki mu jih je ob smrti namenil njegov dolgoletni prijatelj Marko Brecelj: »’Niso važna leta, važne so minute!’ si se večkrat šalil, ker sta bili mladost in lepota tvoj peklenski raj. Ti mirno plavala ni tvoja barka. Dostikrat si se tolažil v druščini, ki si jo imenoval Alkoida.
Kot igralec si nepopisno užival v magiji filma. Režiserji pa (večinoma) niso imeli ne časa ne talenta izkoristiti tvoje bogatije, ker jih je oviral njihov režiserski ego.
Kot glasbenik (predvsem pevec in pisec besedil) si sam ali v družbi umetnikov obrobja blestel v hipih ali v delih etap. Pop zvezdniki so te nekajkrat porabili kot poživitev svoje praznosti. Tvoj dar izvajalca je bil močan kot tvoje glasilke, a trajnejši od njih.«

S Kreslinom.

Piše: Janez Jež