Da takoj na začetku razčistimo eno stvar. Gre za eno najboljših penin, kar sem jih kdaj okusil.
Vsekakor bi jo dal v svoj izbor TOP 3 penin, če ne še kaj več, če ne še kaj več… Ker sem dobesedno obseden s šampanjci, vedno znova vsako peneče vino hote ali nehote primerjam z mehurčki iz Šampanje. No, ta Ščurkov blanc de blancs me je še toliko bolj vlekel v tovrstne primerjave, ker je zares izjemen, ker je zares enkraten, ker se zares lahko primerja s čislanimi šampanjci. Pa ne tistimi osnovnimi NV masovnimi produkti velikih šampanjskih hiš, ampak s tistimi res ta hudimi, ko vrag odnese šalo in ko gre hudo zares. S svojim oksidativnim stilom me je asociral na Bollingerja, Jacquessona, Billecart Salomona… čeprav gre Billecart za moj okus že večkrat čez »dopustno« oksidativno mejo, kar pa v slučaju Ščurkove penine niti slučajno ni tako, saj so oksidativne note milimetrsko natančno dozirane in pridajo prav poseben šarm, patino, rustiko, brezčasnost.
Nič, potopimo se v te fenomenalne mehurčke, sam bi v njih najraje skočil kar na glavo, saj so tako hudo okusni.
Penina je zlatorumene barve, penjenje je srednje intenzivno, mehurčki so zelo fini, zelo drobni in zares zelo intenzivni, saj so dobesedno prisotni do zadnjega požirka. Vonj? Pozabite na citruse, tu vonjamo zorjene, terciarne note briošev, kruhove skorje, masla, kavne bonbone in malček naribanega jabolka. V ustih se zaznave ponovijo, otip na brbončicah je fenomenalen, napoj je skladen, harmoničen, urejen. Z zračenjem v kozarcu in dvigom temperature se note samo še bolj intenzivirajo. Proglasite me za norega, vendar sem to penino srkal pri temperaturi 15 – 18 stopinj Celzija. Takrat je pokazala vse svoje atribute, vso svojo globino, ves svoj značaj, takrat so mehurčki začeli dobesedno božati ustno votlino. Ko se je umirila, sprostila in začela pripovedovati zgodbo briških gričev, briške opoke, briških ljudi. Ekstremno suho, kakopak, mineralno, z izjemnimi, višjimi kislinami, ki režejo kot laser. Vedno znova se čudim, kje za hudiča dobijo Brici te kisline. Res neverjetno, vsaka čast. Polno, bogato, že kar kompleksno in večplastno, pa tako pitno zaradi vseh impozantnih kislin. Norija! Pa ko se na koncu,v pookusu pripelje še nota kavnega bonbona… Norija na kvadrat.
Ta blanc de blancs me je res začaral. Ob srkanju sem imel občutek, kot bi bil pridelan zgolj zame, ker je točno takšen, kot imam mehurčke najraje. Niti slučajno na prvi mehurček, temu napoju se je potrebno posvetiti, ga loviti, nagovarjati… In ko se ti končno razda, uživati do dna. Prijal je v poletni vročini, enako bi pa prijal pozimi ob kaminu. Tudi takrat, v dolgih nočeh bi si imela marsikaj za povedati. Bravo, Tomaž Ščurek! Kako izjemno peneče vino.
