Pred dnevi sem prebral šokantno novico iz sveta vina.
V Franciji naj bi se v lanskem letu prvič v zgodovini popilo več piva, kot pa vina. Hkrati pa naj bi se v dej državi lani popilo najmanj vina v zadnjih sedemdesetih letih. V Franciji, kjer je vino njihov ponos. V Franciji, kjer je vino z zakonom opredeljeno kot del nacionalne dediščine. Francoski parlament je leta 2014 sprejel zakon, s katerim sta vino in vinogradniška pokrajina uradno priznana kot del francoskega kulturnega, gastronomskega in krajinskega. Je še potrebno kaj dodati, da bi se zavedali, da je vinarska panoga v resni krizi in na resni preizkušnji? In v bistvu se je ta kepa šele začela valiti in nič ne kaže na to, da bi jo lahko ustavili. Mlade generacije, ki bodo oblikovale pivske navade prihodnosti ne zanima tradicija, lege, sorte, pridelava… Vino jim pač ne pomeni kaj dosti in vse bolj posegajo po drugih pijačah z manjšo alkoholno stopnjo ali celo brez nje.
Da pa vse ni tako črno, da bo vinarska industrija, seveda z določenimi žrtvami, preživela, je dokaz mlad vinar iz Brij v Vipavski dolini po imenu Aleks Mihelj. Aleks je dokaz, da še obstajajo mladi, ki dajo nekaj na vino, ki vidijo v vinu nekaj več, kot zgolj alkoholno pijačo. Pred kratkim je njegova malvazija Selection 2024 postala celo županovo vino Občine Ajdovščina. V naslednjih vrsticah bom pa opisal njeno lahkotnejšo različico iz klasične linije, ki sem si jo danes privoščil.
Vino je zlatorumene barve z leskom. Že v nosu se sorta v trenutku razkrije, domača breskev, citrusi, pokošen travnik, belo cvetje, nota mineralnosti… pač ne pustijo nobenega dvoma, da gre za malvazijo. V ustih srednjega telesa, zopet mineralno, zaokroženo, dobesedno mehko. Srednja faza je izjemna, pa nato lep in predvsem dooooolg zaključek. Občutek v ustih je, kako bi to opisal, topel in osvežilen, sočen hkrati. Pridelava za čisto desetko, vse je na svojem mestu, zato vino ni težko »prebrati«. Jasno je, da je zorelo v inoksu, jasno je, da je zorelo na drožeh. Stil, ki ga sam obožujem in preferiram. Nekako v burgundskem slogu, ko inoks in droži naredijo svoje, ko niti za sekundo ne pogrešaš lesa, ko se ohrani tisto najbolj primarno iz grozdja. Ja, tako se pridela vino. Nič se ne komplicira, samo tisto, kar je ustvarila narava, čim bolj iskreno in neposredno zapreš v steklenico. Ob takšnem vinu ni čudno, da je malvazija med pivci vedno bolj priljubljena. Tisti zaresni vinarji jo razumejo in vedo, kako jo približati sodobnemu pivcu. Čeprav jo povezujemo predvsem z Istro, pa mi je Mihelj prišepnil, da po njegovem bolj sodi v Vipavsko dolino. Nič drugega ne bom komentiral, samo zapisal bom, da to vino njegove besede demonstrira na najboljši možen način. Pa na zdravje!
