Družba se je zopet zbrala v gostilni Jež, v Radečah, katera je postala nekakšna baza za naše vinsko kulinarične podvige. Pri Ježu se enostavno počutimo lepo, sproščeno, domače. Čudovit ambient, gostoljubni ljudje in okusna hrana so nas znova prepričali.
Medtem ko smo mi odpirali steklenice, so za vsebino krožnikov poskrbeli Martinčičevi. Tako se je znova naredil okusen večer poln smeha, iskrivosti, spominov. Nič več dolgovezenja, poglejmo, kaj se je znašlo v kozarcih in na krožnikih.
PROSPER MAUFOUX CLOS – VOUGEOT GRAND CRU 2011 je prvi pritekel v kozarce. Rasni modri pinot iz svoje domovine Burgundije, iz vinograda v Cote de Nuits. Vino je 14 mesecev zorelo v lesenih sodih, od katerih je bilo 40% novih. Po štirinajstih letih je bilo v izjemni formi. Z vrtenjem v kozarcu se je iz minute v minuto odpiral in osrečeval omizje. Barva še vedno zelo mladostna češnjeva, tudi v nosu so prevladovale sadne zaznave z ravno prav zemeljskih tonov in prefinjeno noto konjskega znoja. V ustih čudovito uravnoteženo, med srednjim in polnim telesom.
Kisline so bile ubijalske, sočnost in pitnost neverjetna. To lahko ponudi zgolj izjemen modri pinot. Poleg brezhibne pitnosti je premogel tudi obilo elegance in finese. Zares pravi, uglajen gospod. Tanini so bili še vedno prisotni, vendar so se čudovito osladili, bili so kot svila. Okus se je po požirku vračal in vračal. Da bi se odpeljal do stratosfere so ga zavrle malce previsoke hlapne kisline. Srkali smo ga ob nešteto začetnih drobnih prigrizkov, ki so jih prinesli na mizo. Kakšen start. Padlo je 94 točk.
BATIČ – ANGEL RDEČE 2017 pa drugo vino večera. Večina merlota z nekaj cabernet sauvignona. Globoke barve rubina, v nosu še vedno predvsem sadno, dominirata sliva in drobno gozdno jagodičevje, vonjamo še prefinjene note zorenja v lesu, malček podrasti in dima. Vse skupaj je že v nosu tako izjemno zaokroženo, harmonično, mehko, da jemlje sapo. Tudi v ustih je zgodba podobna. Ena sama eleganca z vsakim novim požirkom. Sadnim zaznavam se priključi fin okus po čokoladi, vse skupaj pa držijo čvrsto pokonci fenomenalni tanini in brezhibne kisline.
Poseben šarm prida fina mineralnost in tisti Batičev cahn pozitivnih vibracij in energije, ki naredi vina te kleti še prav posebej žlahtna. Osem let mlado, v polni formi, do kam ga bo neslo, nimam pojma. Za ta Angel bo meja zgolj nebo. Vedel sem, da bo šlo visoko, da bo šlo pa tja gor v nebesa, prav med angele, pa res nisem pričakoval. Ko smo ga imeli v kozarcih smo bili v prav posebnem stanju. Zavedali smo se, da imamo opravka z velikim vinom. Niti slučajno pa nismo vedeli, da že srkamo vino večera. Z lahkoto je šlo do 95 točk. Skupaj z Ježevim golažem in cmočkom je bilo doživetje nepozabno. Enkrat Batič, vedno Batič.
CHATEAU COS D’ESTOURNEL 2012 je sledil raketi visokega dosega iz Vipavske doline. Spada v t.i. second growth vin levega brega Bordoja. V elitni, prvi ligi, legi so imena Latour, Lafite Rothschild, Mouton Rothschild, Margaux in Haut Brion. Gre za klasično zvrst levega brega z dominanco cabernet sauvignona, ki zaseda 75% delež, merlota je 22%, ostale tri odstotke pa si razdelita cabernet franc in petit verdot. Parker mu je prisodil 93 točk, s to številko sem ga ocenil tudi sam, Suckling pa je bil bolj radodaren s 95 točkami. Drugič smo si ga privoščili, in drugič nam je solil pamet ter nas imel za mulce. Gre za posebneža, ki ga je zelo težko razumeti.
Ves čas sem imel občutek, kot bi bil okrog njega nekakšen oklep, ki ga ni in ni želel odvreči. Vino je bilo kot vulkan tik pred izbruhom. Z vsako sekundo, z vsakim požirkom smo čakali, kdaj bo dokončno izbruhnil, pa že drugič zapored bruhanja lave nismo dočakali. Izjemno nabit, kompakten, čvrst, še vedno taničen. Res neverjetno, da je po trinajstih letih še vedno v takšni formi, še vedno tako mlad. Sklenili smo, da se naslednje steklenice tega letnika ne dotikamo najmanj naslednjih pet let. Še vedno sadno, mineralno, zeliščno, naboj je neverjeten. Če ga že nismo prisilili, da bi odvrgel svoj oklep, pa nam je na najboljši možen način demonstriral trdoživost, dolgoživost najimenitnejših bordojcev.
CHATEAU ANGELUS 2009 je bil mišljen kot vrhunec večera, vse skupaj pa se je končalo precej klavrno. Gre za eno najprestižnejših vin desnega brega Bordoja iz Saint Emiliona. Zvrst s prevladujočim, 60% deležem merlota, 40% pa zavzema cabernet franc. Vino je 22 mesecev zorelo v novih francoskih sodih. Barva je bila še vedno gosta, temna, mladostna, že vonji pa so napovedovali, da nekaj enostavno ne štima. V nosu so bile dominantne neobičajne in nepričakovane note prezrelega temnega sadja. Na slepi degustaciji bi mislil, da imam kakšno vino iz Brd, kjer je vinar pretiraval z deležem sušenega grozdja, kar se mi je že večkrat zgodilo. Enostavno preveč osladno, že po rumovem loncu. V ustih je bil Angelus sicer nežen, mehak, pa kljub vsemu pa za moj okus z nekako preveč oksidativnimi notami.
Z zračenjem in časom v kozarcu se je vino le še bolj sesuvalo samo vase in dobesedno razpadalo. Z zamaškom je bilo vse v redu, tudi v tekočini nisem prepoznal neke napake, ampak vino enostavno ni bilo na nivoju, kot bi moralo biti. Enostavno bi moralo ponuditi mnogo več, zato bo to ostala ena mojih večjih skrivnosti, kaj je šlo narobe. Zato tekočine nisem ocenil, ker je bilo evidentno, da zadeve niso štimale. Pričakovali smo, da bomo v gostilni Jež prebili streho, na koncu smo pa ostali z dolgimi nosovi in neštetimi vprašanji, kaj za hudiča se je tistega večera s tem vinom zgodilo. Ta steklenica nam enostavno ni bila namenjena. Škoda, saj smo zraven predli ob čudoviti počasi pečeni svinjski potrebušini.
CHAMPAGNE SERGE MATHIEU – BRUT TRADITION pa povsem za konec. V naši družbi gre večer težko mimo brez šampanjca. Tokrat smo zadeve obrnili in si ga privoščili na koncu, ob Ježevi sladici, sočni panna cotti. Klet Serge Mathieu je za standarde v Šampanji manjše posestvo z enajstimi hektarji. Zelo so predani ekološki pridelavi svojih vin, posedujejo 80% trt modrega pinota in 20% trt chardonnaya. V primeru tokratnih mehurčkov gre za t.i. Blanc de Noirs, t.j. belo iz črnega, saj Francozi poimenujejo grozdje črni, in ne modri pinot.
Skratka, gre za 100% modri pinot pridelan na belo. Čeprav je sladkorna stopnja Brut in naj bi imel okrog 8 g/l sladkorja, pa je v ustih deloval mnogo bolj suho, kot Brut Nature, kar nam je seveda močno godilo. Sicer sem že po »shujšanem« zamašku vedel, da je steklenica že kar nekaj časa preživela v vinski vitrini gostilne, kar nam je tudi godilo, saj je s tem šampanjec pridobil lepo patino in rustikalnost. Skratka, zlatorumene barve, ekstremno saden in svež ter sočen že v nosu. Tudi v ustih je osvajala predvsem svežina in pitnost, nakazovale pa so se že zorjene kvasne note z zaznavo ekološke pridelave. Zelo korekten, nezahteven šampanjec, ki ne teži, ampak igra na prvo žogo. Ocenil sem ga z 89 točkami.
Tokrat smo imeli na sporedu najbolj prestižne francoske vinske pokrajine. Z vini smo šli v Šampanjo, pa v Burgundijo in v Bordeaux, na njegov levi in desni brez reke Garone. Kljub vsemu je enoglasno zmagovalec večera postal Batičev rdeči Angel 2017, ki nas je vse dobesedno osupnil. Angel ni zgolj zastopal barve Slovenije, ampak je pošteno namahal Francoze in nas pustil odprtih ust in potešenih brbončic. Na najboljši možen način je demonstriral, da se lahko tudi slovensko rdeče vino kosa s prestižnimi rdečinami Francije. Pokazal je, da smo lahko v špici ne samo pri belih vinih, ampak tudi pri rdečinah. In verjamem, da je to šele začetek. Da bo z vedno več znanja in klimatskimi spremembami, ki so v prid predvsem rdeči barvi, vedno več slovenskih vin povsem primerljivih z najboljšimi rdečinami sveta. Še enkrat iskrene čestitke v klet Batič.
