Bizjak, energičen duet iz Branika v spodnji Vipavski dolini.
Oče Tomaž in sin Metod ne popuščata. Še vedno lepo peljeta svojo zgodbo naprej. Zanimivo, na trenutke burno je prisluhniti njuni filozofiji vinarstva, vin, kam in kako v prihodnje. Ampak zgolj takšne konstruktivne debate in nato izvedbe v vinogradih in kleti so garant za razvoj kmetije. Stil njunih vin se v zadnjih letih ni veliko spreminjal. Pri svežih vinih še vedno prisegata na sortnost in zorenje v inoks posodah. V njuni liniji Riserva pa posegata po malce daljših maceracijah in zorenju v lesu.
Ta chardonnay je lesketajoče zlatorumene barve z vonji citrusov, rumenega sadja, noto maslenosti. V ustih najprej začutimo rahlo pikantnost in toplino. Med srednjim in polnim telesom, s srednjimi kislinami, lepo zaokroženo, z oljnato, masleno teksturo. Okusno, fino, vztrajajoče. Vino, ki se razleze predvsem v širino, ne pa toliko v globino in fokus. Nekako v Meursault stilu rad pokaže nekaj mišic, pa čeprav, vsaj kolikor mi je znano, je zorel zgolj v inoksu. Nič narobe, saj zelo veliko ljudi še vedno prisega na polnejša vina. Zavedam se tudi, da je v spodnji Vipavski dolini, ne meji s Krasom, težko pridelati chardonnay z laserskimi, burgundskimi kislinami in žariščem v globoki točki napoja, pa čeprav sam dobesedno hrepenim po tovrstnih vinih, predvsem ko gre za sorto chardonnay. Kljub vsemu naj še enkrat poudarim, da je vino tehnično brezhibno pridelano in da nosi pečat terroirja in ljudi. Zato vino kljub temu da ni pridelano v povsem meni ljubem slogu spoštujem in ga ta trenutek z užitkom srkam.
