Nategi, ki so skoraj postali kult-ni. o – KULT – no.

V tejle naši rubriki vam skušam predstaviti ljudi, dogodke, posebna dela in predvsem drugačne in nevsakdanje zgodbe iz zgodovine in sedanjosti.

Glede na množico pohvalnih mailov, kjer mi čestitate o razodevanju nekaterih nenavadnih oseb in dogodkov, sem se tokrat odločil, da na kratko „obračunam“ s tistimi, ki bi skoraj preslepili strokovnjake in se kot predniki sedaj hudo priljubljenih „teorij zarote“ zavihteli na okope zgodovine in ljudem še bolj mešali glave.

Vsi dogodki so bili tema debat med znanstveniki in ljudmi, ki so hoteli, da se jih tudi uradno prizna v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja.

Te zgodbe je relativno lahko izdvojiti, saj še zdaj mnogo ljudi verjame v njih, čeprav so znanstveni preizkusi vsi dokazali, da gre za zavajanje in ponaredke. Vsekakor je bilo s tem takrat lažje opraviti kot zdaj, ko teorije zarote dnevno bruhajo na desetine norih in nepreverjenih teorij – s chemtraili na čelu.

Žal – v poplavi teh teorij – pa morda so nekatere od njih celo resnične?

Jezusov mrtvaški prt iz Torina

Pred leti so bralcem spoštovane revije Time postavili vprašanje: Če bi obstajala časovna potovanja – v kateri del naše zgodovine bi šli?

Odgovor je bil po svoje presenetljiv, po drugi strani pa ne. Največ vprašanih bi šlo v čas rimskega imperija, v obdobje iger in orgij, zraven pa so si zaželeli še ogledati križanje Kristusa. Praktično in zelo turistično.

Sicer pa bi morda tudi jaz izbral to kombinacijo. Milijoni kristjanov, ljudi, ki verjamejo v Kristusa, bi radi videli, kako je potekalo križanje in vse ostalo, kar naj bi se ob in po tem dogajajo v Judeji. In predvsem – če je to bilo res ali pa je morda institucija Cerkve vse to napihnila …

Jezusov obraz na prtu

Ker je bil verski fanatizem v srednjem veku na višku, ni čudno, da je bila ena najbolj donosnih panog trgovanje oziroma preprodajanje relikvij.

Menda je v evropskih cerkvah toliko večjih in manjših ostankov križa, na katerem so križali Kristusa, da če bi jih zbrali skupaj, bi dobili križ, ki bi bil visok več kot 150 metrov! Samo ta detajl priča o priljubljenosti in razširjenosti tovrstnega posla.

Prt, v katerega je bil menda zavit Jezus po križanju

Pojdite na primer v sosednjo Italijo in ob obiskih cerkva se vam bo zvrtelo od števila relikvij – ki so v glavnem deli teles tako ali drugače umrlih svetnikov. Okrog nekaterih se že več desetletij krešejo prepričevanja, kdo ima prav – ali znanost ali religija.

Takole naj bi Jezusa pokrili

Eden najbolj znanih, katerega zadnje tančice so popadle v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pa je znameniti torinski mrtvaški prt, ki je shranjen v cerkvi svetega Janeza Krstnika v Torinu.

Dejstva:

– platneni prt iz lana je velik 4,4 m x 1,1 m,

– na njem je z neznano tehnologijo odtisnjeno tako telo in obraz človeka z dolgimi lasmi in brado,

– na prtu so jasno vidni sledovi preluknjanih zapestij, ran na glavi in ran na rokah in nogah,

– vse to (razen obraza) ni vidno s prostim očesom, negativ fotografije prta pa to nazorno prikazuje.

Katoliška cerkev s papeži na čelu to najdbo označuje za nesporno ikono in dokaz o Kristusovi smrti na križu.

Kdaj je ta prt prišel v Torino, tega ne ve nihče. Veliko je špekulacij, da so ga v Evropo prinesli križarji iz četrte križarske vojne, potem, ko so leta 1204 porušili krščanski Bizanc in ga vzeli kot del plena (v tej križarski vojni do Jeruzalema sploh niso prišli, ker so bili tako zadolženi, da so morali Benečanom namreč odplačati za ta vojni pohod naročene ladje, zato so oplenili Bizanc).

Najprej so ga kot veliki čudež opisali leta 1390 v Franciji, a mnogo takratnih cerkvenih veljakov je trdilo, da gre za ponaredek. Potem pa se je počasi vse umirilo in postal je največja krščanska relikvija. Šele leta 1988 je Vatikan privolil v znanstvene raziskave.

Da bi bili raziskovalci čim bolj objektivni, so se radiokarbonske analize naenkrat lotili na treh raziskovalnih inštitutih – na univerzi v Oxfordu, na univerzi v Arizoni in v bernskem Inštitutu za tehnologijo v Švici.

Rezultate so vsi objavili naenkrat, tako kot je tudi v osnovi bilo dogovorjeno in so bili za rimskokatoliško cerkev katastrofalni – rezultati analiz so pokazali, da je prt nastal med leti 1260 in 1390.

Poleg teh analiz so to blago preiskovali še na razne druge načine in tokrat so bili raziskovalci presenečeni: temni madeži so bili ostanki krvi, blago samo pa je vsebovalo sledi rož in dišavnic, ki so jih v starem svetu v Judeji uporabljali pri zavijanju pokojnikov pred pokopom.

Ko so tkanino in način zavijanja v mrtvaške prte primerjali z drugimi najdbami na tem območju, so ugotovili, da je sistem sicer podoben, ni pa enak.

Največja uganka pa je način, kako sta obraz in telo moškega „natisnjena“ na platno.

To pa je leta 2009 odkril umetnostni zgodovinar Nicholas Allen, ko je raziskoval stare arabske znanstvene zapise. Vedeti morate, da so bili Arabci nekje do 14. stoletja glede znanosti dosti bolj razviti in omikani kot Evropejci in so vedeli mnogo več.

Allen je odkril stare zapise o „fotografijah“ na platno, kjer so uporabljali srebrov bromid, to pa je natančno tista sestavina, s katero je upodobljen lik na mrliškem prtu. Kakor koli že – kronski dokaz, da ta podoba ni Kristus, je seveda rezultat radiokarbonskih analiz, ki objekt umeščajo v 14. stoletje.

Je pa res, da se je s tem nekdo zelo potrudil, da bi stvar bila videti zelo avtentična, saj je očitno to za velike denarce prodal Cerkvi. No, ena od zadnjih teorij trdi, da je ta prt naredil sam Leonardo da Vinci …

Majevska kristalna lobanja

Že pogled na popolno kristalno lobanjo, narejeno iz enega kosa, je spoštljivo zastrašujoč. Še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je ta najdba begala znanstvenike po vsem svetu.

Ker je narejena iz enega samega kosa, ki ni organski, tukaj niso mogli uporabiti že prej omenjene radiokarbonske metode za ugotavljanje njene starosti.

Tisti, ki so dobro poznali predkolumbovsko civilizacijo v Srednji in Južni Ameriki, so se zaklinjali, da tekom svojih raziskovanj niso našli ničesar temu podobnega.

Lobanja

Ko so znanstveniki pod mikroskopi pregledovali njeno površino, niso našli nobenih sledov obdelave, sama tehnologija na Zahodu pa je šele po 2. svetovni vojni prišla do nivoja, ko so lahko kristale zares natančno oblikovali.

In seveda se je to vprašanje razširilo in lobanja je nekaj desetletij zavzemala častno mesto na polici največjih znanstvenih ugank v stilu – kako so jo naredili oziroma kdo jo je naredil – morda celo kakšna zunajzemeljska civilizacija, ki naj bi v 8. stoletju pred našim štetjem imela takšno orodje?

Ko pa so ljudje začeli kopati po poti lobanje, pa se je klobčič začel odvezovati.

Lobanjo je tekom raziskovanja nekega porušenega majevskega templja v Lubaantunu na ozemlju današnje države Belize v Srednji Ameriki leta 1924 našla Anna Mitchell – Hedges, posvojenka znanega arheologa in raziskovalca Fredericka Mitchlla – Hedgesa.

Anna Mitchell-Hedges s svojo lobanjo

Ne glede na to, da naj bi Anna lobanjo našla leta 1924, pa jo je njen oče prvič bežno omenil v svoji avtobiografiji z naslovom Danger My Ally, ki je izšla tri desetletja pozneje.

V naslednjem delu pa se je lobanji povsem posvetil in trdil, da je stara 3600 let! Pripadala naj bi vrhovnemu svečeniku in tudi Maji, ki so bili navzoči pri izkopavanjih, so jo v hipu prepoznali za eno najbolj pomembnih in magičnih najdb, s katero lastnik lahko kontrolira svet.

Novica je po svetu močno odjeknila in oba Mitchell – Hedgesa sta zaslovela.

Predvsem Anna je vrsto let navduševala množice s svojimi predavanji, kjer je bila glavna junakinja – majevska lobanja.

Njegova osnovna teorija izdelave lobanje je bila, da je nastajala nekaj stoletij z vsakodnevnim natančnim brušenjem s posebnimi kamni, kar je bilo znanstveno čisto sprejemljivo. 

Potem pa so raziskovalci odkrili, da je bila ta lobanja v tisku prvič omenjena leta 1936 v antropološkem časopisu Man.

In najbolj zanimivo – takrat lastnika te lobanje nista bila Mitchell – Hedgesova, pač pa starinar Sydney Burney, ki je povedal, da jo je dobil leta 1933.

Ko pa so kopali dalje, pa so ugotovili, da je Mitchell – Hedges to lobanjo pri njem kupil leta 1944.

Anna-Mitchell-Hedges svojim očetom

Pravzaprav pa so se velike predstave z „Lobanjo usode“, kot jo je poimenovala Mitchell – Hedgesova, začele po 2. svetovni vojni.

Strokovnjaki v poznejših letih niso mogli priti do magične lobanje, saj jim gospa tega ni dovolila. Ko je leta 2007 v starosti stotih let umrla, je lobanjo podedoval njen mož in znanost, ojačana z bolj zmogljivimi mikroskopi, je takoj ugotovila, da gre za izdelek iz 20. stoletja, ki so ga naredili za francoskega trgovca z relikvijami pred – kolumbovske Amerike, Eugena Bobana.

Pozneje se je izkazalo, da je Boban v veliki večini falsificiral mnogo predmetov Majev in Aztekov in jih uspešno prodajal po Evropi.

Dejstvo je, da je Mitchell – Hedgesu po koncu 2. svetovne vojne zmanjkalo denarja in je trik z lobanjo videl kot odličen način preživetja.

Če že tekom desetletij trdega dela, odkrivanja piramid v džungli in pisanjem knjig ni bilo denarja, je z izmišljeno zgodbo bil. Z drugimi besedami – oba Mitchell – Hedgesa sta se z lobanjo vred izumila na novo in lepo živela do konca na račun človeške radovednosti.

Človeški obraz na Marsu

Leta 1976 je ameriška vesoljska sonda Viking 1 med rutinskim, 36-kratkim obletavanjem in fotografiranjem rdečega planeta na območju Cydonia posnela nekaj, kar je takrat strokovno in laično javnost na Zemlji dvignilo na noge.

Sredi dokaj ravne pokrajine, za katero danes znanstveniki smatrajo, da je bila včasih morsko dno, je kamera ujela skupino večjih kamnitih tvorb, podobnim osamelim goram.

Obraz na Marsu – prva fotografija

Ena od njih pa je še posebej pritegnila njihovo pozornost – bila je zelo dober in natančen odraz človeškega obraza!

Ko so gledali še ostale fotografije, se jim je ta lik vedno prikazoval. Res pa je, da je Viking vedno potoval po ustaljeni tirnici in ni menjal kota slikanja. Znanstveniki v ameriški vesoljski agenciji NASA so hiteli zatrjevati, da gre za igro svetlobe in da tam ni nič takšnega, toda bolj so o tem prepričevali množice, več teorij zarot se je pojavilo.

Človeška brezmejna domišljija in hipoteze o tem, da je življenje na Zemljo prišlo z Marsa, so dobile zelo intenzivno hrano.

Zaradi tega je nastala množica knjig in pozneje tudi spletnih strani. Razlag o nastanku obstoju in smislu tega kipa je bilo nič koliko. Od tega, da je to marsovsko opozorilo Zemlji, da naj preneha z vojskovanjem – sicer bomo končali kot oni v jedrski kataklizmi do tega, da so kip postavile civilizacije, ki niso iz našega sončnega sistema in je ta kip neke vrste „stražar“, ki gleda, kaj počnemo mi na Zemlji.

Konec koncev je višina tega obraza več kot 500 metrov in je dolga 1,5 km.

Za izdelavo takšnega kipa bi seveda rabili zelo napredno tehnologijo. Tehnologijo. Potem pa so nekateri „teoretiki zarote“ pod drobnogled vzeli še ostale hribe/gore v bližini in ugotovili, da so pozicionirani skoraj tako, kot stare egipčanske piramide v Gizi pri Kairu.

To je šele odprlo vrata novim hipotezam in zapletom!

Zadeva je postala tako močna in pomembna, da so pri Nasi v letu 2001 na Mars poslali več plovil in vozil v okviru Mars Global Surveyour. Prav zaradi ponovnega snemanja „obraza z Marsa“ so orbiter (vesoljska sonda, ki ostane v orbiti in snema planet) programirali tako, da je območje Cydonia preletel večkrat in vse skupaj posnel iz drugih kotov.

Rezultati so bili za vse, ki so res verjeli v ta kip, zelo klavrni, saj niti ena fotografija ni več prikazala obraza, kot je bil viden iz Vikingovih fotografij leta 1976.

Tako se je Obraz na Marsu počasi razkrival

Kljub temu pa teorija zarote živi naprej, saj imajo njeni zagovorniki zdaj še eno dejstvo več za zagovor zarote – NASA je v sodelovanju z določenimi zunajzemeljskimi voditelji na Zemlji prave fotografije skrila oziroma jih preuredila do neprepoznavnosti; kip obraza in kopije (ali originali) piramid iz Gize pa so res tam!

Čeprav zdaj vozila na Marsu in orbiterlji dokazujejo, da je bila Vikngova fotografija le igra senc, ljubitelji zarot pe vedno trdijo, da so v NASI nove fotografije tako preuredili, da obraza ni več. Jasno – skrivanjo nam skrivnosti o civilizaciji na Marsu, saj se na spletu dnevno pojavljajo nove in nove teorije o življenju na Marsu in ostankih starih civilizacij!

Konec koncev imamo zdaj na rdečem planetu zares odlične naprave in teoretiki zarot vsak kamen malce bolj pravilnih oblik označijo za ostanek izgubljene civilizacije. 

Najnovejši posnetek ni niti najmanj podoben človeškemu obrazu

Dogoni in Sirius

Dogoni so pleme, ki živi v afriški državi Mali, na planoti Bandiagara, ki se vzdiguje 500 metrov nad puščavo in je dolga kar 150 km.

To ljudstvo naj bi bilo tam vsaj 3000 let in raziskave kažejo, da so potomci Egipčanov, ki so iz neznanih razlogov odšli v puščavo. Zdaj jih je nekje okrog pol milijona in v glavnem so vsi islamizirani.

Prvi so jih „odkrili“ francoski raziskovalci, saj je bil ta del Afrike francoska kolonija. Najbolj sta se jim posvetila Michel Griole in Germain Dieterlen, ki sta tam v presledkih bivala vse od leta 1931 do leta 1938, po 2. svetovni vojni pa sta šla tja še dvakrat – leta 1946 in leta 1956.

Siruis a

Glavna tema njunih obiskov je bila stara dogonska religija.

Skupni imenovalec vsega je dvojnost. Po njihovem verovanju ima človek svojega dvojčka – če ne na zemlji, pa na zvezdi Po Tolo, kamor naj bi hodile človeške duše med našim spanjem.

Po Tolo je najbolj svetla zvezda, od Zemlje oddaljena 8,3 svetlobnih let (svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba s svojo hitrostjo – 300.000 km na sekundo – naredil v enem letu). Ker je zvezda najbolj svetla vidna s prostim očesom, so ji že stari narodi kot so Asirci, Babilonci in Egipčani pripisovali posebne moči.

Tudi to za oba antropologa ni bilo nič posebnega. Njuno zanimanje za staro religijo pa je podžgal pogovor s slepim starešino Ogotemmelijem, ki jima je povedal, da je ob Po Tolu (po naše Sirius) še ena zvezda, ki v vidno orbito ob prvega Siriusa (danes ga uradno imenujejo Sirius A) naokrog pride vsakih petdeset let.

Na nebu s prostim očesom

Ob tem jima je tudi razložil, da imata Jupiter in Saturn svoje lune (tukaj število ni bilo pravilno), dejstvo, da pa je slepi starešina vedel za te lune, pa je bilo v nebo vpijoče! 

Ob enem od povratkov v Pariz sta se podučila o zvezdnem sistemu Sirius (nekateri ga imenujejo tudi Pasja zvezda) in spoznanju, da določeni astronomi ob nepravilnostih orbite in sijaja samo teoretično sklepajo, da je v bližini še ena zvezda. Ogotemmeli jim je tudi povedal, da je manjša zvezda vsaj toliko težka kot velika.

Po starem verovanju naj bi se predstavniki ljudstva Nommov pred nekaj tisoči let v gromu in ognju spustili na Zemljo in starim Dogonom predali svoja znanja.

Nommi naj bi bili po ustnih izročilih podobni ribam oziroma morskim ljudem.

Dogoni nimajo pisave, vendar svoje zapuščino predajajo nadaljnjim rodovom s slikarijo po stenah in z ustnim izročilom. Njihovo poznavanje matematike in posebej astronomije je na zavidanja visoki ravni, še posebej zanimivo pa je, da teh znanj ne uporabljajo in so le del izročila.

Dogoni v svojih rituanih oblačillih

Prava presenečenja pa so prišla na površje leta 1970, ko so z radijskim teleskopom prvič fotografirali nevidnega dvojčka – Sirius B.

In ne samo to – njegova orbita traja petdeset let, kot govorijo Dogonska izročila. In na koncu – da sta zmeda in zanimanje na vrhuncu – so ugotovili, da je Sirius B zvezda, ki jo označujejo za belo pritlikavko.

Zapuščene stene Dogonov

To odkritje je spet pognalo na površje izjemno zanimanje za Dogone in vse, ki bi z njihovimi ustnimi izročili radi svetu še kaj povedali.

Mnogo je tistih, ki v tem vidijo pravilnost von Dänikenovih teorij, veliko pa je tudi takšnih, ki pravijo, da je vse skupaj spet nepreverjeno in nima znanstvenih osnov.

Večina nasprotnikov te teorije pravi, da sta Griole in Dieterlain tekom svojih obiskov v Maliju svoje temnopolte sogovornike v bistvu obveščala o aktualnih astronomskih dognanjih glede Siriusa, kar bi lahko tudi držalo. Ampak tega, da je Sirius B bela pritlikavka, pa leta 1956, ko sta bila Francoza zadnjič pri Dogonih, nista vedela, saj so to odkrili šele leta 1970.

Besedilo: Janez Jež