Ko ti stisne roko, sicer ne pretirava kot nekateri »lomilci kosti«, ki s stopnjo pred drobljenjem končno popustijo, vendar je stisk krepak in ob jasnem pogledu v oči tudi iskren. Glas dopolni podobo, saj je jasen in misel za njem hitra. Hja, opravka imamo z nekom, ki dobro ve, kaj počne, in se tega zaveda. »Ko sem včeraj ob izlivu reke Dragonje s puško zvečer uplenil tega brancina,« in z roko pokaže na veliko ribo pred kaminom, »me je za hip oplazil laserski merek hrvaškega graničarja. Vedeli so, da sem tam, in jaz sem vedel, da me gledajo. Ustrelili me ne bi, so me pa poskušali zastrašiti. Pa sem stal tam, do pasu v vodi in gledal proti njim, v mrak. V eni roki sem imel podvodno puško, v drugi pa ribo. In potem je laser odvijugal drugam.«
To je bil prvi stavek po pozdravu. Egidio ni ribič, v vodi ob izlivu Dragonje pa plava in lovi že vse življenje. Najbolj je znan po brezkompromisni pridelavi oljk in sadja. Polno spoštuje zemljo in naravo in nič čudnega ni če njegovo stojnico na ljubljanski tržnici krasi napis „Gospodar sonca“.
Egidio Žiber
Ob njegovem domu v Parecagu blizu Sečovelj ima v zakupu 6,5 hektara sadovnjakov in 3,5 hektara veliko špargljišče. Prvi, slastni šparglji, ki spomladi pridejo na ljubljansko tržnico, so ponavadi njegovi. Pridelava vseh dobrot z njegovih polj je integrirana in naravi prijazna.
Čeprav Egidio že od dvanajstega leta skoraj vsako soboto na ljubljanski tržnici prodaja družinske pridelke, je doštudiral kmetijstvo, predaval na univerzi in postal sodni tolmač in sodni izvedenec s končnim mnenjem v tej stroki. »Dobro se počutim, ko po petindvajsetih letih srečam nekdanje študente in me še vedno kličejo ‘profesor’.«
Korenine družine Žiber so v Parecagu več kot 200 let. »Moji predniki so delali v solinah in zato oljke sorte piranska štorta še vedno razgrenimo s soljo iz piranskih solin,« pravi dobrodušni brkač. Pravzaprav so te oljke in njihovo olje paradni konj kmetije Žiber, na kateri aktivno delujejo še njegova žena Nada in sinova Leo in Marko.
Je brezkompromisen človek, ki je s svojo trmo veliko pripomogel k vnovičnemu vzponu popularnosti oljčnih olj slovenske Istre. Na več kot šestih hektarih površin goji različne vrste oljčnih dreves – leccino (drevesa so stara 20 let in pomenijo 70 odstotkov pridelave), medtem ko so drevesa piranske buge, piranske črnice in piranske komune stara več kot 100 let! No, v naboru olj in oljk seveda ne manjka legendarna istrska belica. Njegova olja so odlična, zanje je dobil že veliko mednarodnih priznanj. Ampak tako oljke (olive) vrste buga kot njihovo olje so nenadkriljivi! Do vsega tega je prišel z neznansko vztrajnostjo in trmo, o kateri pravi: »Mislim, da mora biti trma pozitivna lastnost za dosego določenih ciljev. Je pa res, da velikokrat zaradi tega do cilja ne prideš po lahki poti. Treba je pač vztrajati. Včasih lahko zaradi tega narediš napake, ki pa si jih moraš priznati in za neuspeh ne smeš kriviti drugih. Lepo je, ko trma postane vodilo za znanje, za raziskavo …«
Spoznate ga lahko vsako soboto na zgornjem delu ljubljanske tržnice, kjer vas bo očaral s svojimi besedami in dejanji, ki so že v obliki odličnih sadežev, olj in oljk. Iščite stojnico z napisom Gospodar sonca!
Besedilo: Ivana Oblak
