Zelo globoke, praktično neprosojne barve rubina s svetlejšim robom.
Ob takšnem vinu prikimam Primorcem, ki pravijo rdečim vinom črno vino. V nos dobimo zrelo rdeče sadje, predvsem izstopa višnja, malce zelišč in noto popra ter malce dima in usnja. V ustih na eni strani polno, bogato, razkošno. Na drugi strani pa neverjetno, ampak zares neverjetno sadno, sočno in pitno. Pri sončnem belem dnevu mi ni jasno, kje za hudiča so v spodnji Vipavski dolini dobili tako neverjetne, zrele, sočne, za obliznit nore kisline. Bolnica!
Vino je suho, zelo suho, tanini še vedno kar konkretno grabijo. Kar ne morem verjeti, da ima tekočina že osem križev. Še vedno je ta cabernet franc izjemno mladosten. Svoja leta skriva lepše kot Jennifer Aniston. Sam bog ve, kam ga bo neslo. Vsaj še deset, petnajst let mu nikakor ne uide. Še dobro, da imam v svoji arhivi še eno enako flaško. Če napišem, da gre za sonaravno pridelavo, so užitki še toliko lepši. Bordeaux? Kje pa, Vipavska dolina. Enkrat Batič, vedno Batič.
