Premiera nove sorte v liniji vin kleti Batič.
Gre za vitovsko, ki naj bi bila prvič omenjena leta 1844 v Vinoreji Matije Vertovca. Največ jo najdemo na Krasu, nekaj pa tudi, kot v primeru tega vina, v Vipavski dolini. Ne pomnim, da sem okusil to sorto v drugačnem stilu, kot bolj ali manj macerirano. In tudi Batičeva je ravno takšna. Naj bi šlo za avtohtono slovensko sorto. Naj bi napišem iz razloga, da dokler ni jasnih analiz DNK o izvoru, lahko o tem zgolj špekuliramo. Tako ni nobenega dvoma, da sta npr. modra frankinja ali zelen naši, slovenski, za vitovsko pa bo potrebno še počakati in ji bom do takrat rajši pripel naziv lokalna, in ne avtohtona sorta. Skratka, grozdje za to vino prihaja iz Batičevega vinograda Angel, kjer imajo zasajene zgolj avtohtone in lokalne sorte.
Vino je sijoče, zlatorumene barve, v nos dobimo note cvetja, zelišč, zrelega rumenega sadja, medu in voska… zaznav je res obilo, vse pa so jasne, čiste in fino dozirane. V ustih srednjega telesa, s fino oljnato teksturo in čudovitimi, zrelimi kislinami. Mineralno, že kar slano, ravno prav trpko ter predvsem sočno in pitno. Navduši urejenost, tehnična brezhibnost napoja. Veš, da so macerirali, pa vendar z zgornjo, ne pa spodnjo glavo, kot to še vedno počno premnogi vinarji. Veš, da je tekočina zorela v lesu, pa vendar je dotik sodov zgolj tolikšen, da dvigne vino na višji nivo in ga zaokroži. Tako zadeve enostavno špilajo, vino je harmonično, gibko, napeto, v njem je čutiti radost in življenje. Tudi ta vitovska pa premore tisti nezmotljiv Batičev cahn, ki zadene direktno v srce in dušo, ob srkanju je človeku enostavno lepo, saj premore prav posebno energijo in vibracije. Še ekstremno mlado vino, pa si nisem mogel kaj, da ne bi odprl flaške že sedaj. Že sedaj so bili užitki lepi in veliki.
