Tokrat smo se s prijatelji odločili za malce drugačen vinski večer.
Po navadi je vedno nekdo iz druščine gostitelj. Zadolžen je za pripravo jedi in vina. Ostali pridemo in uživamo. Da pa smo tokrat lahko uživali vsi, smo se odločili, da obiščemo katero izmed gostiln ali restavracij. Predlagal sem gostilno Jež iz Jagnjenice pri Radečah. Enostavno zato, ker sem se tam vedno odlično počutil in zelo dobro jedel.
Trenutno v gostilni Jež deluje četrta generacija Martinčičevih, operativna pa je že tudi peta. Gre za povsem družinsko zgodbo. Chef je Rok Martinčič, kateremu trdno stoji ob strani žena Aneta, hčerka Tanaja pri mizah poskrbi za goste, sin Rožle je v kuhinji sous chef, najmlajši Urh Vid pa se tudi že prav lepo vrti okoli miz. Jež je domača gostilna z modernejšim pridihom, modernejšim stilom. Strežejo tako kosila, kot degustacijske menije. Skušajo biti nekakšen hibrid med fine dining in domačo gostilno. Obuditi želijo znane okuse izpred tridesetih, štiridesetih let na malce sodobnejši način, pač primerno času v katerem živimo. Svoje goste želijo razvajati tudi z domačnostjo in sproščenostjo.
O vsem tem sem se že večkrat prepričal tudi sam. Poleg zelo okusne domače hrane sem se pri njih počutil zares prijetno. Za to je poskrbel čudovit ambient in pa seveda sami člani družine. Zelo veliko mi ob obisku posamezne gostilne ali restavracije pomeni pozitivna energija, da sem lahko v njej sproščen, da se lahko počutim domače. In pri Ježu to vedno znova vedno občutim. Enostavno vedo, kako se stvarem streže. Tudi ambientalno glasbo sem prvič slišal nekje na sredi večera, kar pomeni, da je bil njen izbor in glasnost enostavno popoln. Gre za malenkosti, ki pa na koncu pomenijo veliko in ločijo dobre od tistih najboljših. Se pa seveda vse začne in konča pri jedeh. In te so bile tudi v tem večeru zares okusne. Vse od hladnih predjedi, ko so se sline cedile ob paštetah in esih flajšu, do sladice v obliki mandarinine pite s sorbetom. Šlo je na glavo. Kot po navadi, se bom bolj posvetil vinski spremljavi, vas pa vabim, da hrano in gostoljubje gostilne Jež okusite sami.
Bruno Paillard – Dosage Zero je bilo prvi vino, ki je priteklo v kozarce. In takoj petarda. Gre za eno najmlajših, če ne celo najmlajšo šampanjsko zgodbo. Bruno je bil na začetku borzni posrednik zaljubljen v šampanjce. Leta 1981 je investiral vse svoje imetje, prodal Jaguarja in po skoraj stoletju ustanovil novo šampanjsko hišo. Vse ostalo je zgodovina. Polovični delež pripada pinot meunierju, četrtinskega pa si delita modri pinot in chardonnay. To vino zori na kvasovkah 3 – 4 leta. Po »shujšanem« zamašku je bilo takoj očitno, da je bil šampanjec že uležan. To je takoj potrdila tudi globja zlatorumena barva, pa zelo fini mehurčki. Že v nosu se je dogajalo na polno, iz minute v minuto je rasel in postajal vedno boljši. Najprej citrusi, pa nato nekaj masla, na koncu so presenetile note mineralnosti, pa totalno odbit vonj po dimu in smodniku, kot pri kakšnem vrhunskem renskem rizlingu, čudovito. V ustih polno, bogato, pa hkrati elegantno in urejeno. Fokusirano, z izjemnim dotikom v usti votlini. Čisto, brez vsake šminke in nepotrebne navlake ter kompliciranja, kot pravi športni dirkalnik. Rustikalno, s patino. Imel je vse, kar premorejo veliki šampanjci. Za kosanje z največjimi kalibri pa mu je na drugi strani prav na vseh področjih nekaj zmanjkalo. Ampak, halo, gre za neletniški šampanjec, in kot takšen je naravnost izjemen. Za moj okus mu lahko parira zgolj Bollingerjev Special Cuvee. Prisodil sem mu 94 točk. Zelo lepo se je ujel s hladno predjedjo dimljene postrvi ter filejem zobatca s hobotnico, fregolo na črno buzaro in kremo olivnega olja s citrusi.
Maison Chanzy – Echezeaux Grand Cru 2016 kot predstavnik rdeče Burgundije ter Ježev ragu jagenjčka z divjimi zelišči in zdrobovim cmočkom z mlado skuto je bila za moj okus poroka večera. Zares izjemen »golaž« je dvignil na še višji nivo zelo lep modri pinot. Ob tem hodu svoje okolice nisem zaznaval. Okusi so bili tako fenomenalni, da sem zgolj užival in predel kot pohan maček. Pri vinu je šlo za čisto klasiko, šolski primer modrega pinota iz njegove rojstne pokrajine. Češnjeva barva, s primarnimi in sekundarnimi vonji, ki so se med seboj lepo prepletali, češnje, jagodičevje, na koncu celo meni tako dobrodošlega in zaželenega konjskega znoja. Preveč občuteni alkoholi in hlapne kisline so malce pokvarile celotno zgodbo tega korenjaka, saj je bilo čutiti, da bi lahko šel še mnogo višje s še več elegance, finese, mehkobe. Seveda smo dlakocepili, vino je bilo hudo dobro, ampak če želiš na koncu podati merodajno številčno oceno, pač beležiš vsako podrobnost. Tudi tu je šlo do 94 točk in se ustavilo tik pod mejo tistih zares hudih Burgundcev.
Chateau Cadet – Bon 2015 in goveji pljučni file z račjimi jetri, poprovo omako in štrukljem pregrete smetane s skuto je bila tudi nadzemeljska kombinacija. Tudi za to jed gredo Martinčičevim vse pohvale. Vino pa za moj okus zmagovalec večera pri razmerju cena – kakovost. Kar nisem mogel verjeti, da lahko v kozarec dobim čistokrvnega bordojca, ki sem mu prisodil 94 točk, za tako prizemljeno ceno. Bili smo na desnem bregu reke Girone, v zvrsti je bilo 80 odstotkov merlota in 20 odstotkov cabernet sauvignona. Zopet smo lahko občudovali zlato klasiko pokrajine, iz katere je bilo vino. Barva srednje intenzivna rubinasta, s prečudovitimi sadnimi vonji in notami zorenja v sodu. V ustih sočno, sadno, urejeno, harmonično, elegantno. S še vedno lepo zaznavnimi tanini in čudovitimi kislinami. Za moj okus smo vino ujeli na vrhuncu, kjer pa bo vztrajal še kar nekaj let.
Chateau Pape Clement 2015 kot predzadnje vino s katerim smo prečkali reko Girono in šli na levi breg. Posestvo je eno najstarejših v Bordeauxu, klasificirali so ga v drugo lego, tik za petimi najbolj prestižnimi Bordojci. Gre za zvrst, kjer sicer prevladuje cabernet sauvignon, z nekaj manj odstotki mu sledi merlot, zgolj za vzorec pa je še cabernet franca. Po 30 – 40 dneh maceracije, je vino zorelo leto in pol v novih lesenih sodih. Barva še vedno izjemno mladostna, z izjemnimi vonji v nosu, ki takoj napovedo harmonijo in urejenost. Slive, drobno gozdno jagodičevje, sladki koren, škatla cigar, čokolada preprosto navdušijo. Bogato, globoko in široko, pa vendar že omenjeno harmonično, elegantno, prefinjeno. Dobesedno oslajeno, s finim dotikom mineralnosti, na meji perfekcije. In šlo bi res verjetno do samega vrha, če ga ne bi izdali alkoholi. Previsoki, preveč občuteni alkoholi, ki vedno bolj krojijo svet vina tudi v čislanem Bordeauxu. Ko bi bili malenkost bolj ukročeni, bi šlo blizu stotice, tako sem mu pa prisodil 97 točk.
Chateau La Mission Haut – Brion 2001 pa kot poslastica povsem za konec. Gre za sestrsko hišo znamenite hiše s prve lege. Čeprav gre za levi breg, pa v tem korenjaku vseeno prevladuje merlot z 62 odstotki, cabernet sauvignona je 35 odstotkov in cabernet franca 3 odstotke. Kakšnih 24 let, lepo vas prosim. To je zares neverjetno, kako dobro to vino skriva svoja leta. Absolutno nobene opešanosti ali celo starikavosti. Nasprotno, bilo je v polni formi. Prav neverjetno je, da je v nosu še vedno prevladovalo sadje, pa usnje, zelišča, tobak… V ustni votlini tanini še vedno konkretno grabijo dlesni, gre za korenjaka, ki še vedno hudo udari po mizi. Sam bog ve, kako dolgo bo še v tako izjemni formi. Ta trenutek smo lahko občudovali igro mladostne živahnosti in na drugi strani preudarnost, ki pride z leti. Imel je malce manj globine in širine kot Pape Clement, je bil pa vsekakor bolj prefinjen in eleganten, saj ga niso »tepli« alkoholi. Tudi v tem primeru sem se odločil za 97 točk.
V življenju so večeri, in so Večeri. In tokrat je bil vsekakor Večer v gostilni Jež, ki ga bomo sigurno še kdaj ponovili.
Hvala ekipi za družbo in družini Martinčič za lepo ter okusno razvajanje.
