Naslov: Obala maršala Tita 26, Poreč – Hrvaška
Splet: jaz.anaros.eu/porec/hr
Telefon: +385 5 2400 820
Odprto: od ponedeljka do nedelje od 7.00 do 24.00
V svetu kulinarike je zelo dobro poznan prijem velikih kuharjev, da ko si ustvarijo z Michelinko povezano ime, v kakšnem drugem mestu/državi postavijo novo restavracijo pod svojim imenom, ki seveda nima zvezdice. Je pa ime chefa dovolj velika garancija za kvaliteto. Trenutno ima na svetu največ zvezdic francoski mojster Alain Ducasse (21) do svoje smrti leta 2008 pa je v tej kategoriji vodil njegov rojak Joël Robuchon (jih je imel kar 32).
No, to kar dela Ana Roš s svojimi Jaz-i (enega imamo v Ljubljani v Knafljevem prehodu) pa niso Mihelinovi projekti, pač pa dobre restavracije, ki se le redko zgledujejo po tistem, kar človek dobi v Hiši Franko. Porcije so večje, vse je podrejeno okusu in tudi tradiciji. Še vedno pa so prisotne avtohtone sestavine z Aninimi divjimi kombinacijami, ki so v teh primerih precej ublažene. In seveda v veliki večini so v ponudbi »naravna vina«.
Se pa vidi, da je poreški Jaz šele na začetku kariere, saj sva od prvega naročila do postrežbe čakala kar pol ure! Kakšnim pozdravčkov iz kuhinje niti ni bilo na vidiku.
Kulinarika poreškega Jaz-a je vsekakor nadstandardna, saj variira od nadgradenj jadranske kuhinje do klasik, kot je dunajski zrezek (je opažen tudi v ljubljanskem Jaz-u). Vodja kuhinje je Denis Bačani, ki je izkušnje nabiral v znanih hrvaških restavracijah, sama oštarija pa je v kombiniranem lastništvu naše Ane in hrvaško-avstrijskega turističnega podjetja Valamar.

Kuhar Denis Bačani.
Začela sva zelo ne-ribje: hladni roastbeef, ki vleče korenine iz začetkov hiše Franko in vitelo tonato (na tenko narezana in na pol kuhana teletina s prelivom iz tune, majoneze, kaper, inčunov in raznih zelišč). Ta jed je bila precej bolj zeliščna kot smo jo vajeni, saj je Ana dodala lepo mero pehtrana, ki je ena od njenih najljubših začimb. Obe jedi sta bili zelo dobri, ampak s stolov naju niso pometali.

Znameniti Frankov roastbeef.

Vitelo tonato.
Ob rahlem skoku v Azijo sva lepo predla ob tom-yum špagetih s kvarnerskimi škampi in delno friko. Testenine so bile ravno prav kuhane, okus pa lepa kombinacija sladkega in pikantnega, ki je razkrila skrivnost harmonije, ki jo lahko naredi samo vrhunsko pripravljena jed. Vmes – med škampi – pa je bila sirova frika brez krompirja (pečeni sir montasio = tolminec), ki jo je Ana prinesla iz domačega Kobarida. Izvrstno!

Tom-Yum špageti s kvarnerskimi škampi in friko.
Grilirani lokalni radič je eden od zadnjih ostankov dobre in močne zimske kuhinje. Radič je Denis popekel na žaru, mu dodal hren, jabolčne krhlje in koščke buče. Ta jed je plenila z grenko (radič) in sladkimi okusi (jabolka in buča), hren pa je dodal prepotrebno pikantnost, ki je v sodobni kuhinji vedno bolj zaželjena.
In seveda – Slovenci ne bi bili Slovenci, če si za glavno jed ne bi privoščila dunajskega zrezka. Ampak – pozor! Ta dunaj’c ni bil klasika iz slovenskih gostiln, kjer v glavnem uporabljajo puranovo ali svinjsko meso. Ideja je prišla iz Dunaja, kjer je meso telečji hrbet, spečejo pa ga na maslu v globlji ponvi. In to je pravi dunaj’c!

Dunaj’c.
Še večje presenečenje pa je bila priloga. Polenta po robuchonovo! Že na začetku zapisa sem omenil Joëla kot enega najbolj uspešnih kuharjev z 32 Michelinovimi zvezdicami po svetu. Ampak njegova baza je bil njegov pire, ki ga je mojster sicer zelo preprosto nadgradil. Pol krompirja in pol masla! In to je bilo to. Ana pa je šla korak naprej in je polento kot prilogo naredila na tak način. Zaklel sem se, da tudi doma polente nikoli več ne bom pripravljal drugače!!
Sladice sva jadrno izpustila, ne dvomim pa, da so odlične. Kava je bila spodobna in nič več kot to.
Vinska ponudba je tako kot v hiši Franko in ljubljanskem Jaz-u posvečena naravnim, maceriranim vinom, ki se ne podajo vedno k jedem, ki jih ponujajo.
Vino tedna: Clai – Malvazija sveti Jakov (2020)

Malvazija iz izbranega istrskega vinograda ob vasici Krasice, ko je vina še delal maestro Giorgio Clai, preden je vse skupaj prodal. Vino je zlato rumene barve zaradi krajše maceracije in ima lep in skladen vonj po akaciji, medu in suhih figah; čeprav je suho. Oljnato – svilen okus z dodatkom nežne pikantnosti več kot navduši, saj je tudi pookus precej dolg. Lepo vino! Cena v maloprodaji (posebej za ta letnik) je okrog 70 € po steklenici.























