Tokrat smo s prijatelji skozi vina bili v Italiji. Naredili smo si čudovit italijanski večer.
Po dostopnih podatkih iz letine 2024, je Italija vodilna svetovna pridelovalka vina.
Sicer je globalno letnik 2024 najskromnejši po letniku 1962, ker se potrošnja alkohola in s tem tudi vina nenehno zmanjšuje. Ampak družba o negativnem trendu, ki bo v prihodnje še kako prizadel vinarje, v tem večeru ni razmišljala. Mislili smo pozitivno in se posvetili odprtim steklenicam. Kar se tiče prestiža, je še vedno trdno na prvem mestu seveda Francija. Njihovo Šampanjo, Bordeaux, Burgundijo… v bližnji in srednji prihodnosti pač nihče ne more ogroziti. Pa vendar se tudi na apeninskem polotoku najdejo pregrešno dobre tekočine, ki jih je možno za razliko od popolnoma znorelih cen Francozov, dobiti še vsaj po koliko toliko normalnih cenah. Nič, pojdimo odpirati makaronarje.
FRESCOBALDI – GORGONA 2021
Pričeli smo v Toskani, z belim vinom. Gre za zvrst, ki jo sestavljata sorti vermentino (70 odstotkov) in ansonica (30 odstotkov). Vino je bilo v kozarcu zlatorumene barve z zelenkastimi odtenki. V nosu čudovito, večplastno, zaznave so bile med sabo čudovito prepletene. Navduševale so note zelenega jabolka, zelišč, belega cvetja, citrusov, lipe… V ustih srednjega telesa, pa vendar zelo intenzivno, malček pikantno. Zelo lepo urejeno, fokusirano, harmonično. Navdušil je pookus, ki je bil precizen, uglajen in zelo dolg. Ta Gorgona bi šla v višave, če… Če ji ne bi zmanjkalo tisto, kar sam nikakor ne oprostim. Kisline! Kako zelo sem pogrešal višje kisline. Sploh ob intenzivnem karakterju bi morale biti višje, da bi držale tekočino v napetosti, v vibrirajočem stanju. Tako je pa po nekaj požirkih postalo očitno, da je toskansko sonce naredilo preveč »škode«, saj v ustih ni bilo dovolj sline, vino ni dovolj teklo. Da ne bo pomote, vseeno je šlo za čudovito vino, katerega sem ocenil z 92. Kot zanimivost naj omenim, da mu je James Suckling stisnil celo 97, kar je za moje dojemanje najžlahtnejše pijače na svetu preprosto brez veze.
ELENA WALCH – KERMESSE 2019
Nadaljevali smo v južni Tirolski, Alto Adige z rdečo zvrstjo, ki so ga sestavljali syrah, lagrein, petit verdot in cabernet sauvignon. Globoke barve rubina z vonji zrelega rdečega sadja, usnja, čokolade, zelišč. V ustih je delovalo polno, zrelo, že dobesedno potentno. Ponovile so se zaznave zrelega sadja. Če so pri prejšnjem vinu kisline klecnile in tekočino degradirale, pa so pri Kermesse dobesedno razbijale in napoj reševale. Tako je bilo kljub potentnosti vina, le to čudovito pitno in sočno. Zopet je padlo 92 točk.
PODERE IL PALAZZINO – GROSSO SANESE CHIANTI CLASSICO RISERVA 2013
Kako velika pričakovanja sem gojil ob tej steklenici. Chianti in meni tako ljuba sorta sangiovese. Pa so se na žalost stvari malce zataknile… Srednje intenzivne barve rubina s svetlejšim, opečnatim robom, ki je takoj napovedal utrujenost, da ne napišem starikavost. V nosu je še vedno prevladovalo sadje v obliki jagodičevja in češenj, ampak očitno je bilo, da je bilo to sadje prezrelo, kaj kmalu se je pojavila tudi podrast kot znamenje zorenja. Med srednjim in polnim telesom, z zopet fenomenalnimi kislinami, ki so pretirano kazanje let vsaj za silo zamaskirale. Skratka, ta chianti se je mnogo prehitro postaral. V njem ni bilo več razigrane sadnosti, čudovite sočnosti in pitnosti. Tega res nisem pričakoval, saj naj bi ga višje kisline v navezi s tanini ohranjale dlje časa iskrivega in mladega. Kakorkoli, niti slučajno vino ni bilo slabo, ampak tudi s stolov nismo popadali. Srkali smo ga ob čudovitih doma pripravljenih pizzah. Prisodil sem mu 90 točk.
CANTINE LEONARDO DA VINCI – BRUNELLO DI MONTALCINO 2018
Zopet sorta sangiovese in še večje razočaranje. Zgodba je bila zelo podobna chiantiju, vsebina steklenice je bila enostavno še bolj starikava. Po sedmih letih bi moralo vino še strumno stati, ampak moram napisati, da je bilo že preko zenita. Zopet prezreli sadeži, pa veliko usnja. Srednjega telesa, sadnega karakterja, na srečo zopet dovolj sočno. Kljub vsemu s premalo globine in širine, preveč medlo in plehko ter še enkrat starikavo. Seveda sem malce preveč kritičen, saj sem enostavno pričakoval mnogo več. Ampak več kot 87 mu enostavno nisem mogel dati.
GAJA – BARBARESCO 2016
Prvi vrhunec večera. Pričakoval sem, da se bomo vrteli blizu stotice. Pa se ni izšlo. Ampak pojdimo po vrsti. Z vinom smo bili v Piemontu, na skrajnem severozahodu Italije, sorta je nebbiolo. Tudi pri Gaji smo malce zamudili. Za kakšno leto ali dve nam je ušel, ko je bil po mojem mnenju na vrhuncu. Tudi to vino je že šlo preko svojih najboljših dni. Zato sem še enkrat več dobil potrditev, da je bolje vino spiti dve ali tri leta »premlado«, kot pa dva meseca prestaro. Pa se moram ob pisanju zopet udariti po prstih, saj gre za dlakocepstvo na najvišji možni ravni. Barbaresco je bil vseeno odličen in je skupaj z angus steaki tvoril popolno ujemanje s hrano. Barva je bila srednje intenzivna rubinasta, z vonji po robidah, zrelih češnjah, zreli slivi, sladiču… V ustih urejeno, fino, harmonično, elegantno, oslajeno. Med srednjim in polnim telesom, z oslajenimi tanini. Poleg tega, da je bilo po mojem mnenju vino že preko svoje najboljše forme, so celotno sliko zmotili še malce previsoki alkoholi in hlapne kisline. Skratka, vino ni bilo popolno, kljub temu je bilo zelo, zelo dobro, zato je šlo do 95 točk.
LODOVICO ANTINORI – BISERNO 2016 in 2017
No, tu je pa bilo končno vse tako, kot je bilo za pričakovati. Ampak predvsem zato, ker smo vedeli, da imamo v kozarcih rakete visokega dosega. In zaradi tega smo vztrajali, če ne bi vztrajali, bi tudi tu doživeli razočaranje. Gremo lepo po vrsti. Najprej smo odprli letnik 2016 in pričakovali zares veliko. Ampak vino se nikakor ni odprlo. Kazalo je izjemno podobo, izjemen potencial, pa vendar je bilo v nekakšnem krču. Po več kot eni uri vrtenja kozarca, prigovarjanja, božanja, nismo dosegli ničesar. Ker smo imeli na zalogi še letnik 2017, sem dal predlog, da v kozarce natočimo še ta letnik, da dobimo povsem neposredno primerjavo med sosednjima letinama. Takoj, v hipu, je letnik 2017 dobesedno povozil svojega starejšega brata. Čudovita, globoka rubinasta barva in izjemni, kompleksni vonji jagodičevja, tobaka, rdeče vrtnice, zorenja v lesu. V ustih fenomenalno uglajeno, harmonično, precizno. Globina in kompleksnost napoja sta jemala sapo. Če sem pri prejšnjih vinih tarnal nad tem, da so že šla preko zenita, je bilo tukaj čutiti tisto pravo mladost, živahnost, igrivost, pa hkrati gosposkost. Tanini so še vedno čudovito grabili dlesni, kisline so pričarale že omenjeno živahnost, sočnost, pitnost, poželjivost. Fenomenalno vino, katerega sem nazadnje okusil pred kakšnega pol leta in mu takrat prisodil popolnost in 100 točk. Medtem, ko smo uživali v letniku 2017, pa se je kar naenkrat, dobesedno v hipu prebudil tudi letnik 2016 in začel navduševati po dolgem in počez. Kot bi vedel, da ga njegov mlajši brat postavlja v zelo temno senco, je udaril po mizi in dobesedno vzletel. Pred dobro uro povsem zaprt v nosu je začel navduševati s še bolj prefinjenimi notami kot letnik 2017, zaokroženost in note zorenja v lesu so jemale sapo, šlo je za perfekcijo. Tudi v ustih je bil za odtenek boljši od brata, zaznave so bile še bolj mikrometrsko natančne in fokusirane. V obeh primerih je šlo za raketo visokega dosega, ki je zadela zgolj v eno majhno točko. Če zraven teh dveh supertoskancev prištejem še kajenje čudovite cigare, so bili občutki nadzemeljski. Letnik 2016 sem pri ocenah popravljal od 95 točk, pa nato 96, pa 97, ter vse do popolnosti, tu je padla 100-tica. Letnik 2017 pa se je ustavil malo pod, pri 99. Odklop. Oba sta kazala isti DNK, ob srkanju je bilo več kot očitno, da gre za enako vino, istega vinarja, razliko je naredil letnik in drugačna zastopanost sort… merlot, cabernet sauvignon, cabernet franc in petit verdot.
Jasno je, da so tokrat francoske sorte porazile italijanske na njihovih domačih tleh. Kljub temu ne odstopam od tega, da je italijanska sorta sangiovese ena mojih najljubših rdečih sort. Tokrat se pač ni predstavila v vsem svojem blišču in visokih pričakovanjih. Ampak verjamem, da lahko že v kakšnem izmed naslednjih degustacij vrne udarec.
