Po daljšem času je v kozarec ponovno pritekel renski rizling, kralj med belimi vini.
Seveda bi temu oporekali Francozi s svojim chardonnayem, pa pustimo to debato za kakšno drugo priložnost. Dejstvo pa ostaja, da je renski rizling prav posebna sorta, da ima prav posebne zaznave, ki jim v vinskem svetu ni para. In zato so renci vedno izjemno zanimivo »gradivo« za največje vinske ljubitelje in poznavalce. Toliko o renskem rizlingu na splošno, o samem vinarstvu Jug, kjer so pridelali to vino, pa ne morem zaenkrat nič kaj veliko napisati, saj jih še ne poznam dovolj. So iz Lesičnega na Kozjanskem, ki spada v Vinorodno deželo Podravje in Okoliš Štajerska Slovenija. Verjamem pa, da se bo to v bodoče spremenilo, saj so mi postali na podlagi pridelave tega renca vsekakor zanimivi za spoznavno srečanje. Že sama zunanjost steklenice me je takoj pritegnila. Etikete njihovih vin so zelo posebne, drugačne, enostavno ne ostanejo neopažene. Skratka, so mi zelo, zelo všeč. No, zdaj je pa že skrajni čas, da se posvetim tudi sami vsebini steklenice, katere v primeru renskega rizlinga krasi lepa podoba pajka.
Lesketajoča zlatorumena barva takoj pritegne pivca. Pa nato prvi vdih, in zgodba je več ali manj znana. V kozarcu je rasen renc, pika. Za to gosposko sorto tako značilne note petroleja pač ne pustijo nobenega dvoma o sorti. Poleg petroleja vonjamo še marelico, limono, malce voska in medu. Prikrade se mi tudi prefinjena nota botritisa, ampak da ne gre zgolj za mojo pobožno željo, moram narediti požirek, da žlahtno gnilobo potrdijo še brbončice v ustni votlini. Ja, usta pritrdijo botritisu v prid, vsaj tako sam občutim v vinu in o tem ta trenutek špekuliram, saj ne poznam pridelave. Skratka, rekel bi, da so grozdje pustili malce dlje na trtah, o tem priča tudi telo, ki je malce krepkejše. Pa brez skrbi, vse je na varni strani, vse štima, zaznave so čudovite. Poleg že omenjenega botritisa v ustih čutimo oljnato teksturo, svežino, sočnost, sadnost. Že res, da na etiketi piše, da je vino polsuho, ampak malce višji ostanek sladkorja v ustih ne zmoti, to mi lahko verjamete. Če kateremu vinu pristojijo malce višji sladkorji, je to renc. In če Selič, ki je obseden s suhimi vini napiše, da sladkorji v vinu niso moteči temveč, da je napoj skladen in uravnotežen, potem lahko verjamete, da so zadeve v lepem sozvočju in da je temu res tako. Če pa vseeno iščem dlako v jajcu, ti višji sladkorji malce zakamuflirajo sicer čudovite, višje kisline in fokus ter ostrino tekočine. Tudi zaključek zgodbe tega renca je lep, natančen in zelo dolg, saj imamo sled vina v ustih še kar nekaj časa po zadnjem požirku. Ko k vsemu naštetemu prištejem še zelo zmerno alkoholno stopnjo, ki se je ustavila pri 12%, je vse še toliko lepše.
Kaj napisati drugega za konec kot to, da gre za hudo, ampak res hudo lep renski rizling. Pridelava je natančna, brezhibna, kar se nenazadnje spodobi za tako čislano sorto. Čeprav verjamem, da je v krajih kjer domuje Vinarstvo Jug težje prodati suho vino, pa bi res z največjim zanimanjem degustiral še njihovega popolnoma suhega renca. Če bi ga v svojem naboru vin seveda imeli. Malce provociram in navijam še za ta stil pridelave, ker verjamem, da bi pridelali petardo glede na to, kako zelo lepo so pridelali to vino.
