Čeprav so bila v glasbeni zgodovini šestdeseta leta znana kot revolucionarno obdobje, se je to prevratništvo uspešno vleklo tudi v sedemdeseta.
Iskanje novih dimenzij, tako v duhovnosti kot v glasbi, je bilo na vrhuncu.
In angleška progresivna skupina Yes je takrat podrla še en predsodek – bili so prvi, ki jim je uspelo s skladbo, ki je bila dolga skoraj dvajset minut.
S tem so odprli še ena vrata in dokazali, da določene glasbene oblike lahko resno konkurirajo s klasično glasbo in so ob tem tudi zelo uspešne.
Čeprav so bili Yes na vrhuncu slave in popularnosti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, delujejo še sedaj – in to kar v dveh zasedbah!
Ne glede na to, da je njihova glasba vse prej kot komercialna, so v času svoje dolge, z raznimi presledki prepletene kariere prodali okrog 16 milijonov plošč, kar je vse prej kot zanemarljivo.
Ob tem so imeli tudi vrsto uspešnic (predvsem v osemdesetih) in zelo uspešno so dolga leta polnili predvsem ameriške stadione in največje dvorane v Evropi.
Pa pojdimo v čas, ko je album, ki tokrat zastopa to skupino v tej rubriki (prvega, 90125, smo predstavili na tem mestu pred dobrimi tremi leti), začel nastajati.
Skupina sama obstaja od leta 1968, ko sta jo v Londonu ustanovila pevec Jon Anderson in basist Chris Squire.
Po nekaj rošadah so leto dni pozneje posneli prvi album z naslovom Yes, vmes zamenjali nekaj članov in še leto pozneje posneli drugi album z naslovom Time and a Word, ki jih je proslavil na obeh straneh Atlantika.
Tudi postava se je ustalila – bobnar je postal eden najbolj vplivnih tolkalcev tistega časa, Bill Bruford, kitarist pa Steve Howe, ki se je pozneje izkazal kot eden od najbolj kreativnih glasbenikov v skupini.
Yes med snamnajem albuma Close to the Edge. | Redferns Getty Images
Vedeti moramo, da so Yes že do samega začetka stremeli k višjim glasbenim oblikam in da jih delovanje v pop smereh ni najbolj zanimalo.
Glavni ideolog je bil pevec Jon Anderson, ki je tudi napisal večino vsega njihovega materiala, pa tudi za tako vrsto glasbe so morali glasbeniki sami biti zunaj kategorije, saj je moralo biti njihovo muziciranje na visoki ravni.
Skladbe so sicer v samem začetku imele neke vrste pop zgradbe. Kitica, refren, kitica, instrumentalni del in refreni do konca, toda Yes so te forme kaj kmalu presegli zahvaljujoč odličnemu obvladovanju inštrumentov.
Pa ne samo to – veliko večino vokalnih delov sta v dvoglasju pela Anderson in Squire s svojima visokima glasovoma. Velikokrat pa so bila navdihujoča tudi triglasja, kjer je tretji glas prispeval kitarist Steve Howe.
STEVE HOWE
Album Fragile iz leta 1971 jih je dokončno uveljavil in Yes so se takrat uspešno vkrcali na vlak t. i. progresivnih skupin, ki se jih je prijel tudi naziv simfo (simfonični) rock.
Začetek sedemdesetih je bilo ravno pravšnje je obdobje za tovrstne eksperimente in množica skupin tega sloga je skoraj desetletje kraljevala na svetovni glasbeni sceni. Emerson, Lake & Palmer, Genesis, King Crimson, Camel, Gentle Giant in še nekatere skupine so postale prav legendarne.
Nekatere od njih (predvsem Genesis) pa so svoj glasbeni stil pravočasno prilagodile trendom in uspešno delovale do konca tisočletja.
Pred snemanjem četrtega albuma Close to the Edge (Blizu roba) jih je zapustil klaviaturist Tony Kaye, nadomestil pa ga je Rick Wakeman.
Prav tako študent klavirja na kraljevi glasbeni akademiji v Londonu, od koder so ga izključili zaradi (pre)dolgih las.
BILL BRUFORD – za mnoge še danes eden najboljših bobnarjev vseh časov.
Kreiranje mojstrovine
Snemanje samo je potekalo v studiu Advision, njihov producent pa je bil Eddie Offord, ki je delal z njimi že od drugega albuma naprej.
V bližnji dvorani so material preigravali že dva meseca pred samim snemanjem, vendar nobene skladbe niso zaključili in jo kot takšno potem posneli.
Ker so vaje snemali, so v studio prišli z množico fragmentov, ki so jih pozneje povezali Andersonovi teksti in album je tako počasi dobival svojo podobo.
Ker so bili prav vsi člani skupine zelo prepričani o svojem prav, se je Offord pravočasno odmaknil in vpeljal neke vrste glasbeno demokracijo. Vsak član je lahko po svojem občutku urejal zvok in nivo svojega inštrumenta.
Bill Bruford pravi:
Večino materiala sta napisala Anderson in Howe, nekaj pa sta dodala še Squire in Bruford, medtem ko je Wakeman pripomogel k skladbi Siberian Khatru.
Ko so odgovorni iz založbe Atlantic slišali, da so Yes posneli zgolj tri skladbe, so ponoreli.
Ko pa so slišali material – naslovna tema je dolga 19 minut, preostali dve (And You and I in Siberian Khatru) pa po 10 oz. 9 minut, so bili takoj potolaženi. V obliki treh skladb so namreč dobili vrhunski material za album, ki je močno zaznamoval to obdobje.
Nekatere dele skladb so snemali na cerkvenih orglah, nekateri deli pa so lepe akustično obdelane folk skladbe, ki so jih domiselno vklopili v celoto.
Demokracija v studiu? Ni variante!
Virtuoznega muziciranja ne manjka, in ne glede na dolge minutaže skladbe delujejo kot trdna, mogočna celota.
Ovitek je oblikoval Roger Dean, ki je naredil tudi prejšnjega, Fragile.
Njegove fantazijske pokrajine iz drugih svetov so zaznamovale večino albumov skupine, lebdeče gigantske skale z gozdovi na njih pa so inspirirale tudi ameriškega režiserja Jamesa Camerona, ko je ustvarjal svet za svojo gigantsko filmsko uspešnico Avatar.
Tako kritika kot publika sta album sprejela kot nekaj najbolj novega in navdihujočega na glasbeni sceni.
Seveda pa je bilo nekaj takšnih, ki se s tem niso strinjali.
Ian McDonald iz New Musical Expressa je napisal, da Yes niso samo blizu roba (Close to the Edge), ampak da so padli preko njega.
Kakorkoli – ta album je zaznamoval leto 1972 in progresivnim simfo rockerjem na široko odprl vrata.
YES zdaj (TREVOR RABIN – solo kitara,klaviature, vokal; JON ANDERSON – vokal, akustična kitara; RICK WAKEMAN – klaviature)
Potem pa …
Takoj po izdaji plošče so se odpravili na dolgo in utrujajočo svetovno turnejo, ki pa je bila za bobnarja Billa Bruforda preveč in je skupino zapustil.
Preostali so se za nekaj časa znašli v veliki stiski, saj je bilo treba dobiti novega bobnarja, ki pa bi moral zelo hitro naštudirati kopico vse prej kot nezahtevnih skladb.
Delo je dobil (in to uspešno z Yes počne še danes) Alan White, ki je prej igral z Johnom Lennonom v njegovem Plastic Ono Bendu.
White je zgolj v treh dneh naštudiral kompletni koncertni material skupine, ki je svetovno turnejo izvajala skoraj dve leti.
Yes so malce počivali, razpadali, se sestavljali v raznih zasedbah nekdanjih in sedanjih članov ter uspešno snemali in koncertirali.
Največji uspeh je bil album 90125 (1983), kjer se nahaja njihov veliki hit Owner of the Lonely Heart.
Kitarist Steve Howe je takrat deloval v super skupini Asia, ki je prodala na desetine milijonov albumov. Pri Yes pa se je takrat zasidral južnoafriški komponist, dirigent, klaviaturist, pevec in odličen kitarist Trevor Rabin.
Basist in ustanovni član skupine Chris Squire je leta 2015 umrl zaradi akutne levkemije.
Ena od njegovih zadnjih želja je bila, da bi skupina tudi brez njega delala naprej, kar se je tudi zgodilo. Nadomestil ga je Američan Billy Sherwood.
Yes trenutno nastopajo pod imenom Yes – featuring Jon Anderson, Trevor Rabin and Rick Wakeman.
Pripravljajo novi album, trenutno pa so na zelo dobro obiskani svetovni turneji, kjer dokazujejo, da glasba te skupine še vedno navdušuje.
In seveda – Close to the Edge je še vedno osrednji del te predstave.
Besedilo: Matjaž Medved
