Kar nekaj časa je minilo, odkar sem bil nazadnje pri Jakončičevih v Kozani, v Goriških brdih.
Tokrat sem v idilični vasici obiskal posestvo zaradi nove vinske zgodbe po imenu Domaine Corada.
Pod tem imenom sta namreč združila moči Aljoša Jakončič in njegov sin Peter. In ko je govora o tej sloviti briški družini, me seveda zelo zanima, na kakšen način si je dvojec zamislil novo poglavje, novo pot na slovenski vinski sceni.
Domaine Corada
Ko se je Peter vrnil s študija ekonomije v Angliji nazaj domov, je izrazil željo, da bi naredil svojo vinsko zgodbo. Ker v njihovi matični hiši niso prisluhnili tej želji, mu je priskočil na pomoč njegov oče Aljoša. Starejši Jakončič se namreč zelo dobro zaveda, da je treba zadeve izpeljati takrat, ko ima človek, v tem primeru njegov sin, največjo energijo. Tako sta združila moči v projektu po imenu Corada. Aljoša je pomagal s svojimi nasveti in izkušnjami, Peter pa je na drugi strani prispeval energijo, polet, nove zamisli, dal je veter v jadra celotni zadevi. Mlajši Jakončič v tem trenutku pri svojih letih pač »grize«, in je to potrebno udejanjiti. Njegov oče pa pri svojih letih mogoče nima več toliko živega srebra v sebi, bo pa pomagal na drugačen način. Skratka, entuziazem mlajše generacije je bil uslišan in podprt, kar je seveda edino pravilno, zato komplimenti tudi z moje strani. Aljoša se še zelo dobro spomni, kako je sam začel, oz. nadaljeval vinsko zgodbo po imenu Jakončič, vseh stvari, do katerih se je moral sam dokopati in jih razumeti. In z vsem tem znanjem in izkušnjami bo po svojih najboljših močeh skušal pomagati Petru izpeljati stvari na hitrejši način, kot je bil tega deležen sam, saj ga bo na njegovi poti skušal usmerjati brez prevelikih ovinkov in balasta. Skratka, skušal mu bo prihraniti čas, energijo in tudi nekaj živcev na poti do rezultatov.
Ob vsem opisanem je razvidno, da je lahko sin začel svojo zgodbo na zelo visoki izhodiščni točki. Tudi sam sem videl in še bolj čutil sinergijo med očetom in sinom, ter predvsem to, kako se dopolnjujeta. Peter, kot razgledan in izobražen fant s širino, ki mu jo je vsekakor dal študij v tujini ni toliko obremenjen s tradicijo kraja in svojih prednikov, ampak bo želel v vinih izraziti predvsem svoj stil, svoj pogled na vino. Zakaj bi delali točno tako, kot so delali deset, dvajset let nazaj, zakaj ne bi v vino vpeljali nove ideje, nove poglede in nenazadnje nove trende. Maksimalno se bodo skoncentrirali na tisto, kar imajo, kar jim je dano. Zavedajo se, da se vino pridela v vinogradu. Če so vsa dela v vinogradu narejena tako kot morajo biti, če v klet pripeljejo zdravo in vrhunsko grozdje, nato v sami kleti ne želijo vplivati na vino, ampak ga želijo zgolj spremljati, držati za roko kot otroka v vrtcu. Prepričani so, da veliko vino ne naredijo veliki, ampak majhni posegi. Ne bodo pretiravali z naborom sort in etiket, temveč se bodo skoncentrirali na kakovost, ali bolje napisano vrhunskost. Poleg roseja in rebule, ki ju bom v zadnjem delu tudi na kratko opisal, ta trenutek v kleti zorita še merlot in chardonnay letnika 2025. Imel sem priložnost okusiti burgundsko sorto, ki bo prišla na trg prihodnje leto in priznam, da sem bil že sedaj navdušen nad razvojem vina. Čeprav je do sredine aprila zorel v lesu, le tega ni čutiti, ampak je čutiti predvsem grozdje, sočnost, ravno pravšnjo maslenost, zaokroženost. Pripravite se, to bo bomba!
Aha, skoraj bi pozabil omeniti, kaj naziv Corada sploh pomeni. Na eni strani spominja na ime Korada, ime najvišjega hriba Goriških brd, kjer imajo zasajene svoje vinograde. Gre za navezavo na značaj tega hriba, na enega najbolj neokrnjenih in čistih delov Brd. Prav to predstavlja tudi njihovo filozofijo pridelave, saj verjamejo, da se vino rodi v vinogradu. Zato v kleti čim manj posegajo in se osredotočajo na to, da ohranijo kakovost in značaj zdravega grozdja. Korada je pa tudi narečna beseda, ki jo v teh krajih uporabijo za majhnega otroka, ko le ta naredi svoje prve korake. Glede na to, kaj sem videl, slišal in predvsem okusil, je otrok Domaine Corada zelo lepo shodil in mu že sedaj napovedujem lepo prihodnost.
Corada Rebula 2025
Bodi prvič dovolj teoretičnega dela o novi vinski zgodbi. Prepričan sem, da bom v prihodnje o njej še veliko pisal. Okusimo dvojec vin Domaine Corada, ki sta trenutno na voljo. Prva je v kozarce pritekla njihova rebula.
Ob pridelavi te rebule so razmišljali v smeri, kako pridelati vino, ki ima bogat okus ob zmernem alkoholu, ki se je ustavil pri 12%. Kot sem že opisal zgoraj, so se tudi pri tej rebuli držali načela, da čim manj posegajo v vino, ki je do aprila zorelo v inoks posodi. Tekočina je bila v kozarcu svetlejše zlatorumene barve, sorta se je razkrila s prvim vdihom. Vonji so bili jasni, čisti, sveži, prevladovala je bela breskev, hruška, citrusi, skratka popolna dominacija sadnosti in sočnosti. Tudi v ustih je bila zgodba identična. Vino, ki prisega na svežino, sočnost, pitnost, igrivost, poželjivost. Zopet sadno in predvsem mineralno, s čudovitimi zrelimi kislinami. Pridelava brezhibna, jasno, čisto, fokusirano, pridelano v piko. Teče, hudo teče, in ko steče do dna kozarca, v hipu prikliče nov kozarec. Za poletne dni, za brezskrbno srkanje, kot aperitiv ali ob kakšni rižoti, pašti, solati, ribi… Kljub temu, da gre za svežo rebulo, mi note skupaj z mikrometrsko natančno pridelavo dajo slutiti, da ne gre zgolj za navadno enoletno vino, ampak da lahko na kakšno flaško pozabimo tudi v svoji arhivi. Prepričan sem, da bomo vsi skupaj prijetno presenečeni. Čudovit prvenec.
Corada Rose Merume 2025
Peter mi je ob srkanju tega roseja priznal, da so se pri pridelavi zgledovali po Provansi. Kot sem že omenil njihovo filozofijo, niso želeli pridelati posladkan rose, ampak so ga želeli pridelati v vinogradu. Iz iste pozicije, kjer imajo merlot in cabernet sauvignon, so potrgali obe sorti na isti dan, zato da so v sami kleti čim manj mešali in zato, ker so želeli doseči, da se njihov rose obnaša kot sorta. Tako so dobili od cabernet sauvignona kisline in živahnost, od merlota pa sadnost in zaokroženost. Če bi v kleti sorti vinificirali ločeno, bi s tem tvegali, da bi se med seboj »tepli«, tako pa živita v harmoniji. Sam postopek kletarjenja in zorenja v inoksu je bil praktično enak kot pri že omenjeni rebuli. S samim imenom Merume pa so želeli v eni besedi izraziti pitnost in eleganco. Tako so merume rekli naši predniki vinu, ki je bilo čisto, ki ni bilo mešano z vodo, da bi prikrila napake v samem vinu.
Vino je barve provansalskih rosejev z vonji jagode in maline, malce vanilije, v nos pa se mi je prikradla tudi prefinjena dima nota. V ustih je ta rose enostavno izjemen. Neprekosljivo sočen in piten, mehak, že kar svilen, s kremasto teksturo čudovito »obleče« ustno votlino. Suho, sočno in pitno, pa vendar na nek način polno in bogato. Ravnovesje med polnostjo in vitkostjo je čudovito »ujeto«. Imel sem občutek, kot da bi srkal rose šampanjec brez mehurčkov. Zopet ne morem mimo pohval glede pridelave, preciznosti, fokusa. Tako kot v primeru rebule, bo tudi steklenica roseja Merume prazna prej, kot se boste zavedali. Na srečo so napolnili tudi dovolj steklenic magnum (1.5 litra), ker zadeva zares zelo hitro teče. Vsekakor eden najboljših slovenskih rosejev na sceni.
Vina Domaine Corada lahko kupite na samem posestvu, Kozana 5, Dobrovo v Brdih in v trgovinah, oz. vinotekah Drinx.
