Naslov: Staro Selo 1, Kobarid
Splet: www.hisafranko.com
Telefon: 05 389 41 20
Odprto: od 12 – 16. in od 19. do 23.; v ponedeljek in torek zaprto
Vedno je zanimivo gledati nazaj. Recimo 30 let. Takrat sem se ustavil v gostilni Franko v Starem Selu pri Kobaridu, kjer je domači sin Valter Kramar prebijal led v prvo ligo slovenskih gostiln. Glavni pa je bil sicer njegov oče Franko, ki je skrbel za avtohtonost jedi. In takrat mi je Valter predstavil svetlolaso kodrasto dekle z besedami: “To je moja punca Ana, ki skrbi pa strežbo pijač in kavo.“ Pijače je lepo postregla in to je bilo to. Potem je bilo pa vsako leto več – do takrat, ko je postala prva kuharica.
Zdaj pa je gostilna postala hiša in letimo na drugem planetu, imenovanem Hiša Franko. Ana in Valter že kar nekaj let nista več skupaj, kulinarika Ane Roš pa je res iz drugega sveta. Je enkratni naravni talent (ni se učila pri nobenem mojstru) in lokalne posebnosti čara na svojevrstne načine. Seveda veliko potuje po svetu in ima mnogo dobrih prijateljev med največjimi mojstri, ki jo mimogrede kaj naučijo. Ampak njeno srce je predano soški dolini in okolici.
Ker strežno in kuharsko ekipo sestavljajo ljudje iz različnih delov sveta, je uradni jezik angleški, natakarji pa prihajajo iz Hrvaške, Švice, Afganistana, Italije in še in še. Prav vsi obvladajo predstavitve jedi in sestavin in človek se počuti zelo srečnega.
Že pred leti je Ana za prvega človeka v kuhinji postavila Kolumbijca Leonarda Fonseco, ki je lepo zaokrožil njene jedi, kasneje pa je deloval v ljubljanski gostilni Jaz by Ana Roš. Sedaj pa to delo z veliko stila opravlja Američanka Yvonne Melee Simon, ki ji je Ana prepustila pozicijo glavnega chefa. Yvonne je pri Ani že šest let in absolutno ne skriva navdušenja nad Slovenijo in naravnimi materiali, ki so prisotni v kuhinji. Recepte ustvarjata skupaj in Američanka pravi, da se z Ano odlično ujameta.
Chefica Yvonne Melee Simon.
Po drugi strani pa je vinska karta Hiše Franko razkošna in edinstvena. Ne samo, da iz nje veje duh naravnih vin, tudi selekcija „klasik“, predvsem francoskih, je vrhunska. Po drugi strani pa njihov italijanski barman sestavlja edinstvene brezalkoholne napitke, ki se lepo ujamejo z okusi jedi. In tokrat sva s Katjo posegla po tem, le na koncu sva si privoščila Gravnerja.
Primer dobrega napitka.
Prvi trije hodi (listi iz vrta, emulzija bučnega olja, prepeličje jajce in kaviar; zelena in žafran; zelena koleraba, hren in divje rastline) so imeli skupni imenovalec – jedec je moral vse pojesti brez pribora, a se vseeno ni popackal. Male eksplozije množice različnih zelenih okusov so pokale med zobmi in na jeziku ter naju gnali v začetke ekstaze okusov.
Zelena in žafran.
Jed z nazivom krompir in seno je že dolgo časa Frankova zaščitna jed, drobni rezanci z melono pa so preprost doprinos k sosedski kuhinji, saj je Franko le nekaj kilometrov oddaljen od mejnega prehoda Robič. Ampak okusi so tisti, ki štejejo: Ana in Yvonne sta združili prvovrstne testenine v paradižnikovi omaki z dodano melono, ki je jed odnesla na vrh Matajurja!
Drobni rezanci in sveža melona.
V tistih krajih ne moremo brez soške postrvi, ki jo je Yvonne pripravila v omaki razredčene rdeče pese in nekaterih divjih zelišč, ki so se genialno poklopila s predlagano sokovo spremljavo.
Kraljica postrv.
Srna je bila od nekdaj na Frankovem jedilniku, toda ta dva mala koščka s topinamburjem in robidami sta bila ravno dovolj.
Srnjak, robida in topinambur.
Brez sladic seveda ne gre in sončnične pravilne so več kot navdušile. Opozorili so naju, da utegne biti bonbon pekoče narave, a ni bil. Predstavljate si nekaj podobnega Bajaderi z dodatkom čilija!
Hiša Franko zasluženo nosi tri Michelinove zvezdice in s Katjo se oba zahvaljujeva Ani za to edinstveno, slastno in enkratno predstavitev!
https://www.gravner.it/ Vino tedna: Gravner – rebula 2015
Joško Gravner iz italijanskega Oslavja, ki je le sto metrov oddaljeno od Slovenije, neuradno velja za neke vrste vinskega svetnika. Bil je prvi, ki je pričel pridelovati vina na t.i. »naravni način« in je vseeno uspel ohraniti čiste vonje in okuse. Je vzornik mnogih ekoloških vinarjev, ki pa ne uspejo s čistočo vonjev in okusov.
Ta rebula je po desetih letih v vrhunski formi, saj vonjave po začimbah in zeliščih pivca dobesedno omamijo. Bogat karamelno medeni vonj dominira, podobno je tudi na okusu, kjer so to združi z lepim ingverjem in belim poprom. Pookus je dolg in intenziven. Nalijte še!
Kozarec tega vina pri Franku stane 20 €.
Fotografije priskrbel: Tomaž Sršen
