Fotografija prikazuje mnogo več kot sam prizor. Če izračunamo, kdaj je bila gospa rojena, pridemo do letnice 1884.
Samo po sebi to (razen njene starosti, kar je pa za Kavkaz precej običajno) to ni nič posebnega, vendar ob širšem poznavanju zgodovine južnega Kavkaza, kjer Armenija tudi leži ugotovimo, da je imela pred sto enim letom enaintrideset let.
In zakaj je letnica 1915 tako pomembna?
Takrat so namreč Turki pričeli enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih – in to proti Armencem. Pobili so jih milijon in pol in še zdaj zanikajo ta zločin!
Vedeti moramo, da je bil Otomanski imperij v začetku 20. stoletja le še senca samega sebe. Balkanske vojne – nekaj let prej – so osvobodile narode, ki so prej nekaj stoletij ječali pod Turki – Grke, Romune, Bolgare, Srbe in Makedonce in da se je njihov imperij zmanjšal.
Dotoka sužnjev in bogastva ni bilo več, Evropa je z industrializacijo svoje čase pomemben imperij popolnoma povozila in Turčija se je ob začetku prve svetovne vojne znašla v osi z Nemčijo, Avstro ogrsko in Italijo. Treba je bilo najti „krivce“ za njihov zaostalost in jih uničiti.
Armenci so najstarejše ljudstvo na svetu, katerega sledi velja iskati v letu 2492 PRED NAŠIM ŠTETJEM! Bili so tudi prvi, ki so leta 301 prevzeli krščanstvo – še precej pred Rimom!
Do leta 1454 je bila Armenija mogočen imperij, ki je nadzoroval ozemlje med Črnim in Kaspijskim morjem, tako kot Gruzija severno od njih.
Tega leta pa so jim premagali Turki in jih zasužnjili, tekom stoletij pa so si vseeno uspeli pridobiti nekaj samostojnosti. Za vse to in za prakticiranje krščanstva pa so morali Turkom ves čas plačevati davke, da so jih kolikor-toliko pustili na miru. Armenci veljajo za najboljše trgovce na svetu, ki prekašajo celo Arabce in Žide. Njihove univerze v osemnajstem stoletju so bile prve na tem delu sveta in njihovi učenjaki so bili svetovne avtoritete.
Leta 1915 pa je vojaški triumvirat, ki je takrat imel oblast sklenil, da naredi konec „odtekanju“ ozemlja in narodov iz propadajočega imperija, Armence pa so videli kot glavno nevarnost.
Najprej so v vojsko vpoklicali vse za boj sposobne moške, saj so dejansko bili v prvi svetovni vojni. Namesto, da bi jih poslali na bojišče, pa so vse pobili in ob pomoči divjih plemensko oblikovanih paravojaških enot pričeli napadati in sistematično uničevati armenska mesta in vasi. Vas to kaj spominja na krvavo vojni v Bosni pred dvema desetletjma?
Moške, intelektualce in profesorje so zbrali na sestanku in vse obglavili, njihove glave pa razstavili in fotografirali.
Vas to kaj spominja na ruski zločin nad Poljaki na začetku druge svetovne vojne, ko so na ta način pobili izbrane Poljake in oficirje v Katinskem gozdu, ki jih je bilo več kot 33.000? Samo obglavili jih niso, drugače pa je bil model enak.
V vaseh so mlajša dekleta in ženske izdvojili, jih po nekaj dni skupaj posiljevali in potem pobili – ali pa celo z ostalimi prebivalci vasi zvezali v ogromne bakle in vse žive sežgali.
Če je kdo preživel, je imel srečo biti suženj. Vas to kaj spominja na to, kar sedaj delajo psihopatski morilci islamske države v Iraku in Siriji?
Tiste, ki jih niso pobili, so prisilili, da so zapustili svoje domove in so morali pod vojaško stražo in brez živil in vode pešačiti več kot tisoč kilometrov na jug, v Sirijo – v Aleppo, kamor naj bi jih naselili. Na poti jih je od izčrpanosti umrlo več kot milijon.
Konec koncev pa smo zdaj priča človeški kalvariji iz obratne smeri, saj se sirski civilisti umikajo iz razrušenega Aleppa proti turški meji in množično umirajo. Tista tla so prepojena s krvjo!
Tudi t.i. mladi Turki, ki so pod vodstvom Kemal Paše Atatürka, ustanovitelja nove turške države leta 1925 prevzeli oblast, se za težave Armencev, ki so takrat iskali zatočišče in zaščito pod Sovjetsko zvezo, niso zmenili. Pogromi so se nadaljevali še vrsto let po tem in uradna turška politika o tem noče slišati niti sedaj. Predsednik Erdogan je pred leti celo prekinil diplomatske stike s Francijo, ki je to početje označila za genocid.
Gospa na fotografiji, ki jo je leta 1990 posnela znana armenska fotografija Armineh Johannes, je to mučeniško pot sicer preživela.
Izgubila pa je skoraj vso rodbino – 27 ljudi, od tega pet svojih otrok. Bila je neštetokrat posiljena, prebičana in stradana.
Leta 1990 je namreč za kratek čas v bližini vasice Degh ob armensko – azerbajdžanski meji izbruhnila vojna med tema državama zaradi muslimanske enklave v bližnjem gorskem Karabahu. Gospa je bila ena prvih prostovoljk, ki se je odločila, da nobenega muslimanskega napadalca ne bo pustila živega. To sporoča z pogledom, ki izraža nepopisno mržnjo. Samo poglejte njene močne roke in moč, s katero drži AK-47 oziroma Kalašnikov!
Besedilo: Janja Maček
