Tokrat sem Matjaže Lemuta, vinarstvo Tilia Estate obiskal na prelep sončen dan, ko so se visoke temperature že začele spogledovati s poletjem.
Seveda je zopet marsikaj priteklo v kozarce, ampak na ta topel dan so še posebej prijala vina iz sončne linije Tilia Estate. Zopet so padale takšne in drugačne debate, zanimivosti, modrovanja… Na koncu sva se z Matjažem družno strinjala, da tista bogata, pretenciozna vina, o katerih vinski pisci najrajši in največ pišemo, tokrat dava malce na stran in rečeva kakšno na temo lahkotnejših, enoletnih vin, ki največkrat predstavljajo ekonomično vzdržnost kmetije, oziroma vinarstva.
Ničesar nisem brisal, cenzuriral, dodajal podnaslove… Tako kot je tekel pogovor, tako boste brali te vrstice. Mislim, da je tako najbolj pošteno in najbolj pristno. Mislim, da boste tako najbolj začutili Matjaža v njegovem elementu. Pa prijetno branje.
Matjaž Lemut – Tilia Estate je vinar, ki prideluje vina zato, da ga ljudje pijejo.
V svoji karieri vinarja je imel kar nekaj kontrastov v zgledih, pri očetu, v Kaliforniji, Švici… zakaj nekdo prideluje vino. Na koncu so ga vsi pridelovali z enim in istim namenom, da je dobro in da ga ljudje z užitkom popijejo. Da ga z užitkom popijejo je povezano predvsem s trenutnim okušanjem, vtisi, ki rodijo željo po prvem in drugem kozarcu. O tretjem kozarcu na tem mestu ne bi, ker saj veste, na kaj opozarja minister za zdravje. Vsekakor pa mora biti izkušnja pozitivna tudi naslednji dan. Po tridesetih leta dela na svojem je Matjaž prepričan v to, da je tega s svojimi vini danes zmožen.
Ob pogovoru je v kozarce pritekel zelen 2025. Gre za avtohtono slovensko sorto, ki jo najdemo praktično samo v Vipavski dolini. Obstaja cel kup verzij, oz. stilov, Matjaž pa pristaja na njegovo osnovno identiteto, in sicer lahkotnost. Pripomni, da zelen ni brez osnove ostal lokalen, saj če bi bil dovolj perspektiven z bogatim telesom, bi se razširil tudi drugam. Bistvo ostaja njegova lahkotnost, njegovo naravno ravnotežje med nizkimi alkoholi in nizkimi kislinami, ki daje v ustih občutek nadkakovosti, saj ničesar ne pogrešamo. Ja, vsekakor moramo tudi lokalne sorte razumeti skozi besedo pitnost. Zato se ga mojemu sogovorniku zdi škoda nadgrajevati, saj bi ga takrat sicer vinski pisci peljali v višave, na drugi strani pa bi ga ljudem oddaljil od njegovega bistva, pitnosti.
Z Lemutom sva med srkanjem svežega, sočnega, poželjivega zelena debatirala o tem, da se mora vinar odločiti ali je vstopil v tekmo, da bi bil najboljši, da bi bil drugačen, ali se zgolj ukvarjati s pridelavo dobrega vina. Pri tem nastane problem okolja, če mu to seveda omogoča, ali gre za tradicionalno vinsko regijo, kjer je že vse postavljeno tako, kot mora biti. V Sloveniji vsega tega na žalost še vedno nimamo, saj še vedno iščemo svojo identiteto. Počasi se npr. v Brdih profilirajo z rebulo, na Vipavskem mogoče z zelenom in pinelo, na Štajerskem s sauvignonom in chardonnayem… Ampak splošno gledano ima neka vinska regija težave, če nima tradicionalnega, poznanega kupca. Vinarstvo Tilia Estate je nastalo z razmišljanjem švicarskega kolega, ki je prideloval vino za pivce iz okolice. Ti pivci so znali prepoznati dobro vino, imeli so dobre, zdrave pivske navade. Po Lemutovih izračunih teh navad, naj bi bilo za njegovo preživetje dovolj že petdeset parov, ki pije vino. Zato je naloga vinarja tudi in predvsem, da vzgaja takšne pivce. Animirati jih mora na splošno, preko regije, preko svoje blagovne znamke. Lemut po izkušnjah vidi, da so pri tem francoski pridelovalci udarili precej mimo, saj ne ustvarjajo znanja o sebi. Pustijo, da si jih pivci prisvajajo na osnovi tradicionalnih izkušenj preko svojih družin, kar se pač pije iz generacije v generacijo, kaj prodajajo sosednje restavracije, ne pa da bi ustvarili vedenje o vinskih regijah in njih samih. V Sloveniji imamo srečo, da smo na tem področju malo bolj aktivni in si to uspevamo ustvariti. Kljub temu Matjaž razmišlja, da njegov velikostni razred mora komunicirati z okolico, ki mora biti osnova, da dobijo dovolj ljudi, ki so jih pripravljeni spoznati in piti njihova vina.
Kaj pa naj bi bila osnova, da danes ljudje sploh še pijejo vino?
Vsekakor večja lahkotnost, telesu prijaznejše vino tako po alkoholu, kot po ekstraktu. Na drugi strani pa mora biti vino kljub temu še vedno dovolj všečno. In ob tem dejstvu pride na plano veliko možnosti. Od samega zavedanja vinarja o pivskih navadah, oz. trendih, prava uporaba orodij in sort, ki to omogočajo… Lemutovo prepričanje je, da lahko večino slovenskih vin spravimo na točko večje pitnosti, ki bo omogočila, da bodo ljudje uživali brez razmišljanja, da bi svoja telesa preveč obremenili ne zgolj z alkoholi, ampak tudi z ekstrakti, tanini, polnostjo, telesom vina…
Letos Tilia Estate obeležuje 30 let obstoja.
Na začetku si je sogovornik predstavljal, da bo lahko uspel zgolj s svojo nišno zgodbo modrega pinota. Seveda temu ni tako. Slovenija je tako majhna, da od vinarja zahteva, da je globalen. Vinska klet brez restavracije, s tremi, štirimi zaposlenimi, pridelavo okoli 50.000 steklenic letno potrebuje vsaj 80 odstotkov obratnih, enoletnih vin. Takšna so enostavno dejstva in čim prej vinar to sprejme, lažja je njegova pot na vinski sceni. Seveda je lahko vinar perfekcionist tudi pri svežih, belih, enoletnih vinih. Tudi takšna vina lahko in morajo predstavljati izziv. Izziv skozi kvaliteto in konstanto na kateri gradiš svoj brand, svoje ime. Tako je npr. njihov sivi pinot šolski primer tega, o čemer sem ravnokar pisal, postavitve imena. Gre pa tudi za že omenjeno konstanto, saj je sivi pinot Tilia Estate že praktično od vsega začetka enak, zato je vino prepoznavno in ga imajo ljudje radi. Gre za sveže, lahkotno, sočno vino, ki si ga človek zaželi od katerem koli trenutku, ob katerem koli delu leta in ob širokem spektru jedi. In točno tako sem tudi sam čutil ob srkanju sivega pinota letnika 2025 iz sončne linije. Vse to je povezano z razmišljanjem, kako naj vinska klet, ki ustvarja svojo lastno ekonomijo preživi. Že res, da je vinarstvo povezano z željami po istovetenju z dotičnimi kvalitetami, po pisanju o tebi, po trepljanju po ramenih… ampak to nima veze po ustvarjanju ekonomskega kroga. Vedno več vinskih kleti ima identiteto povezano z zunaj panožnim kapitalom, zato se je s takšnimi težko meriti vinarjem, ki se preživlja zgolj s svojo osnovno dejavnostjo, pridelavo vina. Po drugi strani pa tudi zaradi tega nastajajo izzivi, kjer pameten vinar že najde svojo pot. Zato je Matjaž Lemut – Tilia Estate ponosen, da v tridesetih letih striktnega življenja vinarja z nekaj zaposlenimi v tako majhnem prostoru kot je Slovenija brez evropskih sredstev uspe to obdržati. Nadgradnja opisanega je lahko perfekcionizem, čeprav je to zelo relativno, ko je govora o vinu in okusih. Po Lemutovem mnenju je vino dobro takrat, ko ga dovolj ljudi zaužije in ga je zopet pripravljeno kupiti v časovnici, ki je vezana na dve trgatvi. Če dovolj veliko ljudi popije vino med dvema trgatvama, je vino uspešno. Sauvignon letnika 2025, ki sem ga okusil naslednjega, je zagotovo takšno vino, ki ga bo zaužilo dovolj veliko število ljudi, če se navežem na prejšnje stavke. Zelo suho, crispy, s fenomenalnimi višjimi kislinami, katere bi prej pričakoval od kakšnega Štajerca. Preprosto perfektno vino za ležerne prihajajoče poletne dneve in večere.
Po Matjaževem mnenju smo v Sloveniji udarili malo mimo, ko smo začeli hrepeneti po tem, da bi bili najboljši na svetu in da bi bil vsak vinar drugačen od svojega soseda in kolega.
S tem naj bi pozabili na osnovno bistvo, ki je, da bo vinar obstal, preživel, če bo pridelal vino, ki ga bodo ljudje popili ter mu s tem omogočili ekonomsko eksistenco. Obstajajo normalni ekonomski razredi pri katerih nek vinar, družina obstane. Tako je Lemut prepričan, da pri nas ne more obstati vinar, ki dela pod 300.000 evrov prihodka. Zaman je govoriti o potencialnih prihodkih, če le ti niso redni in logični. Ob vsem zapisanem je enostavno treba biti realen in pragmatičen saj absolutno nič ne more biti narobe s tem, če prideluješ vina, ki ga ljudje z veseljem popijejo in mogoče malo manj o njem povedo. Če primerjamo vinarsko branžo s pivovarsko, je večina slovenskih craft pivovarn začela z ekstremnimi pivi. Danes skoraj vsi varijo tudi lager pivo, ali pa jih na trgu enostavno ni več. Tako ekstremno vztrajanje v nekih nišnih razmišljanjih ustvarja zmanjšanje vinogradniških površin in družin v Sloveniji. Sogovornik opaža, da v njegovi Vipavski dolini, odkar je razmišljanje o tem, da je dobro samo tisto kar je drugačno, zmanjšuje željo Avstrijcev po tem, da bi nas obiskali. Posledično je manj tistih tujcev, ki bi pri njih kupili 10, 20 kartonov, saj se oglasijo večinoma samo tisti, ki jih zanima zgolj drugačnost. S tem se ustvarja škoda, saj so v preteklosti pridelovali dovolj takšnih vin, ki so bila ravno tako dobra kot avstrijsko – Štajerska, pa za 10 – 20 odstotkov zaradi takšnih in drugačnih razlogov tudi cenejša. Zato Lemut misli da je prav, da se vinar, ki se odloči za ustvarjanje vina zamisli, od česa bo živel in od česa bo ustvarjal. Na dolgi rok je v vinarstvu najbolj pomembna likvidnost, brez dodane vrednosti pač ni razvoja, ampak za stabilnost je najbolj pomembna likvidnost. In likvidnosti sigurno ne ustvarjajo vina za katera ne veš, komu jih boš prodal. Vmes pa poznamo besedo marketing, oz. animacija trga. Ali je animacija neprofitabilno ultra bogato rdeče vino? Ali je animacija sedenje s strankami dneve za dnevom? Ali je animacija zlata medalja na enem izmed neštetih vinskih ocenjevanj? Vsak od vinarjev pač mora vedeti, kaj on osebno najlažje naredi in kaj najlažje umesti za rezultat, ki je povezan z njegovim obstojem. Tako vinarstvu Tilia Estate nobena medalja, če že ni ravno platina, ne pomeni nič. Na drugi strani ima pa Lemut še dodaten moment svojega ega, svojega jaz-a, kjer želi ustvarjati vina s katerimi se želi izražati kot nek umetnik – ustvarjalec, ki povezuje naravo, klet, trg. To je pač povezano z zadovoljevanjem njegovega ega. Za samo ekonomijo je pa seveda jasno, ustvarjati sveža bela vina, kar pa na dolgi rok tako poenostavljeno razmišljanje ne more prinesti uspeha. Tako si Lemut vzame za dobro, da je Tilia Estate ena redkih blagovnih znamk, ki stoji že 30 let na trgu. In če se ozre nazaj na svoj prvi napolnjeni letnik 1996, je njegova zgodba samo nadgradnja začetne, brez spreminjanja stilov ter takšnih in drugačnih akrobacij.
Na koncu je v kozarce pritekel še rose Casanova 2025, ki je zvrst 80 odstotkov merlota in 20 odstotkov barbere. Kremozno, celo malce tanično, pitno, sočno vino, ki pa vseeno premore identiteto. Tako pitnost ni vedno povezana s tem, da vino zgolj steče, ampak je povezana tudi s tem, da si ga ljudje zapomnimo in s tem, da bi ga še kdaj pili. Tako mora vsaka steklenica, ki jo vinar napolni, ustvariti vsaj dva namena. Prva je pitnost, nato pa tudi željo po naslednjem srečanju. Vino, katerega si že okusil, si moraš zapomniti kot dobro izkušnjo.
