Z zadnjega obiska vinarstva Batič, ko sem doma na hitro podoživel degustirana vina…
Marsikaj je pri Batičevih že steklo po mojem grlu, marsikaj. Je pa ta črtica vsekakor ena najbolj ultra noro hudih.
Rosso 2005 še izpod rok očeta Ivana. Kakšna arhiva, kako mehko, elegantno, dobesedno svileno vino. In to iz časa, ko ni imel na voljo niti delček današnje moderne opreme v kleti. Je pa imel že takrat obilo znanja in zdrave pameti, kar potrjuje ta rdeč biser.
Marlon Brajda 2014 kot prva napolnjena steklenica iz interspecifičnih sort. Pa takoj direkt v črno. In to iz katastrofalnega letnika 2014, ki pa je na drugi strani dal 100% okuženo grozdje z žlahtno gnilobo, oz. botritisom. Bolj kot vino, dojemam to tekočino kot nekakšen eliksir narave, kot arcnije. Medene note in note zelišč me ob srkanju tega napoja vedno znova osupnejo. Odklop!
Angel belo Selekcija 2024 je aktualna zvrst na sceni. Spremljam ga že kar nekaj časa, še preden je pristal v steklenicah. In bil mi je takoj všeč. Ni na prvo žogo, se ne razdaja kot kakšna obcestna prostitutka, ampak svoje čare zelo dobro skriva samo za tiste, ki so dovolj potrpežljivi in imajo dovolj znanja ter kilometrine, da vsaj za silo iz tega Angela potegnejo tisto, kar nudi. In če mu znamo prisluhniti, nudi zares veliko. Ne gre toliko v širino, ampak predvsem v globino, v fokus, v srčiko vina, dokler ne postane neskončno. Nekako v mojem, burgundskem stilu, zato ga imam neskončno rad.
Sivi pinot 2000 po več kot četrt stoletja še vedno kljubuje zobu časa. Lahko ga označim kot rustikalnega, brezčasnega, ujetega v trenutku, ki še vedno traja, se razvija in osvaja v nedogled. Neponovljive note orehov, lešnikov, medu, voska, suhega rumenega sadja… Pa kaj čem pisati, Batičevi so itak bili od vedno znani po svojih sivih, ki jih je Ivan »krotil« tako, kot je znal le on. Komplimenti!
Angel barbera Selekcija 2023 je prvi letnik po letniku 2020. Batičeva barbera Selekcija 2020 je bila najvišje ocenjeno slovensko vino vseh časov za čase revije Dolce Vita in njenega vinskega ocenjevalca. In ko sem prvič zapičil svoj nos v kozarec letnika 2023 sem vedel, da bo šlo še višje kot pri tri leta starejši sestri. Vse note in zaznave so še malček bolj precizne, fokusirane, čiste. Še malček bolj igra na eleganco in prefinjenost, ob itak izjemni nori sočnosti, ki je značilna za to sorto. Šele na začetku svoje poti. Kaj šele bo, kaj šele bo… Norija!
Angel rdeče Rezerva 2021 pa za konec, ali začetek, ali pa za kje vmes. V bistvu ni pomembno, saj sem še enkrat več dobil potrditev, da gre za moj okus za najboljše slovensko rdeče vino, kar sem jih imel priložnost okusiti. Gre za vino, ki smo ga dali s klapo ob bok znamenitemu Petrusu, pa je nadut bordojski gizdalin moral priznati premoč merlotu iz Šempasa, iz kleti Batič. Še vedno nisem povsem prepričan, če se Miha sploh zaveda, kako izjemno vino je pridelal. In zato mu bom ta trenutek še enkrat več napisal… Majki, pridelal si fucking amazing Veliko vino! Basta! Ob srkanju sem znova zgolj zadovoljno žvrgolel in se nisem menil za dogajanje okrog sebe. Čas ob takšnem vinu teče počasneje, večkrat pa tudi obstane.
Piko materno, kera huda vina.
Kaj delajo Batičevi, to so res totalno odbiti »norci«!
Moj poklon do tal.
Enkrat Batič, vedno Batič.
