Vsi, ki jih zanimajo kultura, zgodovina in vina, in sicer hodite v Francijo, se verjetno držite cenovno napihnjenih regij kot so Bordeaux, Burgundija in Šampanja, medtem ko jug te dežele ostaja izoliran – vsaj v naših glavah.
Tudi turistične agencije, ki se ukvarjajo s tovrstnimi izleti, ostajajo le na tem bregu reke, saj uspejo dobiti le goste za ta potovanja.
V glavi Slovenca ostalega NI.
Ampak tam seveda ogromno JE. Severna Španija in južna Francija sta idealni za potepanja in raziskovanja. Naj vam bo izhodišče kar letališče pri Barceloni ali Gironi, kjer si za spodoben denar lahko izposodite avto ali kombi za več dni in jo mahnete proti severu.
Figueres
Najprej boste prispeli v Figueres, rojstni kraj velikega umetnika Salvadorja Dalija, kje je seveda tudi njegov nepozabni muzej, ki ga je sprojektiral še za čas svojega življenja. Ko človek ugleda vse mojstrovine velikega mojstra, se mu stemni pred očmi. Na stotine slik, skic in inštalacij kar bruha iz soban in zidov. Mogoče je najbolj impresivna inštalacija Mae West (imenuje se po ameriški sex bombi iz petdesetih let prejšnjega stoletja). V veliki dvorani so na robu zavese, ob steni pa kamin, pred njim pa rdeč kavč. Ko oglednik pripleza na vrh razglednega stojala na nasprotni strani dvorane in pogleda skozi povečevalno steklo, zagleda obraz zapeljive svetlolaske – zavese so lasje, rdeči kavč so ustnice, kamin pa nos z nosnicami. Pa še več je takšnih podob. Na poti proti severu se odpeljemo mimo Rosesa, kraja, kjer je legendarni Ferran Adria dolga leta razsajal s prvo restavracijo planeta, El Bulli.
Mae West po Dalijevo
Emporda
Emporada je majhna španska vinska regija; tik pod mejo s Francijo na severu. Sorte so podobne tistim iz Priorata, dodali bi lahko še sivo garnacho, macabeu in (spet) carignan, medtem, ko je rdeča garnacha spet glavna. Jasno; imajo tudi shiraz in cabernet sauvignon. Tam je kar nekaj izjemnih vinskih kleti. Prednjači Olivardots iz vasice Capmanay. Klet vodita mati (Carme Casacuberta) in hči (Carlota Pena) in na 20 ha pridelata odlična vina – vsa biodinamična. Ko sta izvedeli, da pri nas biodinamičen pomeni tudi brez žvepla, sta odkimali z odgovorom: “Seveda ga dodajamo manj, čisto brez pa ne gre!“ Vina iz izbranih leg starajo v amforah.
Malce stran je klet Masia Sera, ki je še bolj butična in ima fenomenalna vina. Izpostaviti je treba vsekakor rdečo Aroo, ki je čista rdeča garnacha iz 65 let starega vinograda. Bomba!
Tam je kleti še več, tudi na polotoku v vinogradu z zaraslimi trtami, ki ločuje Španijo in Francijo. Ampak mudilo se nam je dalje. Cesta je bila ovinkasta, zato smo kar nekaj časa potrebovali do kraja Banyuls sur Mer, kjer smo se odpočili in prigriznili nekaj finih špansko-francoskih grižljajev. Jug Francije je kulinarični raj, saj človek po izjemnem okušanju ugotovi, da so prisotni tudi vplivi judovskih in arabsko – afriških izvorov.
La Rectorie je najbolj znana klet iz tega kraja, pridelujejo pa v glavnem vina, močna na kislinah. No – to nam ni bilo všeč, navzlic biodinamiki.
Katari
In ko smo bili ravno tam, nismo mogli izpustiti obiska Katarskih gradov, ki se vzpenjajo na skrajnem vzhodnem delu Pirenejev; jasno na meji med Španijo in Francijo. Gre za ruševine, ki nemo pričajo o zločinih katoliške cerkve sredi 13. stoletja. Tam se je v tistem času pričelo razvijati katarstvo, verzija krščanstva, ki je zavračala duhovniški red, okraševanje cerkva in uvedla maševanje na prostem ali v gozdovih. Tudi ženske so lahko postale duhovnice in vedno več ljudi je hitelo na jug Francije. To pa ni bilo všeč papežu Inocenci III., ki je pozval francoske plemiče na Sveto vojno. Ker jim je obljubil vsa ozemlja „krivovercev“ – in pohlep je bil vedno velik – so v slabe pol stoletja skoraj popolno iztrebili to ločino. Menda so uspešno poklali več kot milijon ljudi. Veliko so jih tudi sežgali na grmadah – populacijo celotnega mesta Beziers so pobili, kajti papež je ukazal: “Pobijte vse, bog bo svoje že prepoznal.“
Stara prestolnica Carcassone je ostala cela, vendar so morali prebivalci izgnati vse Katare, ki so jih potem sežgali.
Carcassone je prekrasno srednjeveško mesto, ki pa je lepše od zunaj, saj je notranji del ena ogromna trgovina in gostilna.
Languedoc – Rouissilion
To je ime skrajno južne francoske pokrajine, ki je na meji s severno Španijo. Dolga leta je veljala za regijo z največ trtami in tam so pridelovali množična, cenena vina. Zdaj je precej drugače, še posebej pa so svetovno vinsko sceno (predvsem Parkerja) navdušili z njihovimi alkoholiziranimi vini (Vins de Liquer). Osnovna vina so identična kot tista v Empordi, toda med vretjem jim dodajo alkohol. Tako so alkoholne stopnje med 15% in 16%, po okusu pa so podobna portovcem.
Impresivna je klet Mas Amiel s skoraj 300 – letno tradicijo, kjer vina starajo v steklenih 200-litrskih posodah na vrtu pred kletjo – več kot leto dni, ne glede na vreme. Tem posodam pravijo bonboni, z letniki vin pa lahko potujete do leta 1970.
Bonboni v Mas Amielu
Skok v oddaljeno preteklost
Če še ne veste – južni del Francije je tudi bogato arheološko najdišče ostankov Homo Erectusa, ki je tam bival pred cca. 700.000 leti. V kraju Tautavel je odlično urejen muzej z najdbami iz tistih časov. Poleg lobanj takratnih prednikov človeka si lahko ogledate tudi prva domovanja teh hominidov, ki so bila kot nekakšni vigvami, katerih vhodi so bili ojačani z mamutovimi okli. Impresivno! In restavracija Silex (Kremen), ki je na nasprotni strani ceste, ponuja izbor špansko-francoskih posebnosti in vrsto tamkajšnjih vin.
Homo erectus iz Tautavela
