Odkar pomnim, smo pri nas doma uporabljali izraz olivno olje in šele pred kakšnima dvema desetletjema mi je na uho prišel izraz „oljčno olje“, kar se mi je zdelo popolnoma bedasto. Pa ni bilo. Izkazalo se je, da je ta izraz pravilen. Olivno olje je postalo po koncu 1. svetovne vojne, ko je današnja Primorska pripadla Italiji, italijanščina pa je bila uradni jezik. Sadeži na oljkah so postali olive, olja pa olivna.
Šele kasneje, v državi Slovenija, so pričeli uporabljati ime oljčno olje, saj so sadeži pač pripadali drevesu oljka, pa tudi Primorci sami so jim od nekdaj rekli tako. „Gremo na woulke“ – gremo na oljke – je bil znani izraz.
Ker je slovenska obala najbolj na severnem delu Istre, tam oljke ne rastejo tako bogato kot južneje, saj nižjim temperaturam uspešno kljubuje le avtohtona sorta po imenu istrska belica (bianchera, istarska bjelica), ki pa je od vseh sort tudi najbolj pikantna. Velikokrat se zgodi, da tudi izkušeni okuševalci oljčnih olj po konzumaciji tega vzorca zakašljajo.
Ker je bilo po drugi svetovni vojni hrvaško (in tudi slovensko) oljarstvo v neke vrste kaotični situaciji, so odgovorni sklenili, da pomoč poiščejo pri nedavnih okupatorjih – Italijanih, ki pa so imeli tovrstne pridelave že precej urejene. In zato so se določene italijanske sorte (lecchino, pendolino, frantoio in druge pričele bolj množično pojavljati. Z leti se je izkazalo, da je Istra idealno rastišče za oljke, iz katerih pridobivajo odlična oljčna olja.
Claudio in Irena.
Na obisku pri Ipšah
V strmih hribih severovzhodne Istre leži vas Ipši. Na klancih, ki jim človek ne bi prisodil kakršnegakoli kmetovanja, rastejo oljke in trte. V vinskem izrazoslovju bi temu rekli „herojsko vinogradništvo“. Njihova domačija je ob zelo strmi cesti, ki iz tartufarskih Livad pelje proti slikoviti vasici Oprtalj na vrhu hriba. Od tam pa se lahko brez večjih težav zapeljete do Slovenije, mimo Hrastovelj in nepozabnega Plesa smrti v tamkajšnji cerkvi.
Claudio Ipša je potomec stare družine, ki se je na teh strminah zadnjih nekaj stoletij ukvarjala s pridelavo oljčnih olj, v zadnjih letih pa so pokupili še nekaj vinogradov in pričeli saditi trte. Zdaj so prenovili tudi stari hlev in ga preuredili v moderno degustacijsko sobo. Tako kot se pri pridelavi oljčnih olj držijo čiste ekološke pridelave, so podobno pot ubrali tudi pri vinih. Bili so eni prvih, ki so pričeli olja obirati in stiskati po sortah, kar prej ni bilo.
Claudio Ipša.
Brez malvazije in refoška ne gre, družbo pa jim delata še sivi pinot. Njihov svetovalec pri tem poslu je Matjaž Lemut (vinska hiša Tilia) in ustvarili so odlična vina, ki so sicer oranžna, vendar zelo lepo kultivirana (rahlo macerirana) in ne preveč divja. Prav zaradi tega imajo čiste in bogate vonjave ter sladostrastno pitkost, ki je težko najdemo kje drugje.
Tekom bogate degustacije smo se pripeljali do prvega njihovega vina, sivega pinota 2013, ki nas je vse očaral. Vino še ni bilo macerirano, vendar smo kar predli ob zapeljivih vonjih gozdne podrasti, suhega sadja in zelišč z žajbljem na čelu. V ustih je svileno gladko z ravno pravšnjo mero pikantnosti na dolgem pookusu. Nekaj enkratnega!
Degustirana vina.
Pridelujejo tudi nekaj merlota, ki ga ponavadi mešajo z refoškom in teranom iz vinograda Santa Elena, približno trikrat na deset let pa pridelajo samo merlot, ki ga imenujejo Caligo. No, kodrasti in sivolasi Claudio nam je odprl tudi to dobroto (letnik 2008) in nekaj časa smo samo presenečeno dihali in ga ovohavali: suhe slive, črni poper, tobak, podrast, kava in mnogotere začimbe. V ustih je vino neskončno – izjemno bogato, a vseeno sveže, z zmernimi tanini. Pred seboj ima še vsaj deset let!
Foto: https://ipsa-maslinovaulja.com/en/
Foto: https://ipsa-maslinovaulja.com/en/
Ob temu okušanju v prenovljenem in klimatiziranem hlevu so nam na mizo prinesli hišne mesne dobrote (suho salamo brez odvečne soli, zašink in pršut), ki jih Claudio prideluje sam, kuhane poslastice pa pripravlja njegova žena Irena.
Domače dobrote.
Seveda brez okušanja oljčnih olj ni šlo in veliko steklenic je z nami odšlo v dolino – lechino, frantoio, istarska bjelica in Selekcija, ki je pazljiva mešanica vseh treh s dodatkom istrske buže.
