Na raznih vinskih degustacijah – tako doma kot po svetu – človek le redkokdaj naleti na osebo, ki predstavitve dela s srcem in tudi s tem pripomore k odlični izkušnji okušanja vina.
Toda tega, kar nam je nedavno tega v španski kleti Clos Mogador priredil Josep Palet, še nisem doživel.
Jože.
Drobni očalar z redkimi sivimi lasmi, ki ima okrog pet križev ali še malo čez na grbi, nas je lepo sprejel in takoj odpeljal v košati vrt nad vinarijo. Tam smo vonjali razna zelišča in začimbe in se čudili neposrednosti in moči vonjav, ki se razvijajo pod mestecem Gratallops v španski vinorodni regiji Priorat.
Foto: Wikipedia
Tla v Prioratu so zelo skopa in škrta – mešanica skrilavcev in gline ne obeta bogatih kmetijskih pridelkov. Toda v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Priorat postal začasni dom vrste hipijev iz vse Evrope – vključno tistih iz Španije. Pridelovali so marihuano in nekaj trt je vseeno zraslo tam. Ugotovili so, da je vino, ki ga pridelujejo, dobro. Ko sta v Gratallops prišla še dva vinogradnika iz Rioje, Renee Barbier in Alvaro Palacios (sedmi sin sedmega sina; stara keltska legenda to označuje za neke vrste svetega človeka), sta ugotovila, da nekatere sorte vseeno dajejo odlične pridelke. To sta predvsem črna garnacha (grenache) in carignena (po francosko carignan, na Sardiniji pa je to canonau). Ko je v devetdesetih glavni za svetovno ocenjevanje vin postal Robert Parker j.r., je vinom iz Priorata redno podeljeval več kot 90 točk in jih izstrelil v sam svetovni vrh, kjer so še zdaj.
On vonjanju intenzivnih zelišč je Josep razlagal kratko zgodovino regije:“ Ko je bila Španja pod Arabci, so dovoljevali vino, naslednji imam pa spet ne. Zato je bil Priorat modro tiho in v letih prepovedi vin niso prodajali. In smo prišli do devetnajstega stoletja, ko so vinogradniki spet počasi pričeli delovati. Hipiji pa so celo stvar postavili na glavo, kajti nekateri so poznali osnove vinogradništva.“
Tudi na avtih.
Po kratkem ogledu kleti (tu smo videli nekatere zelo posebne tehnike) smo se usedli v degustacijsko sobo. Ob kozarcih so bili lističi z imeni vin, njihovo sestavo, starostjo vinogradov, % alkohola in še ostalimi tehnikalijami. In dejansko – vse aromatike, ki smo jih zasledili v vrtu, so vele iz vin. In res, prav vse.
Klet Clos Mogador letno napolni okrog 30.000 steklenic, kar je za svetovno zvezdo malo. „Vina niso poceni (povprečno okrog 70 € po steklenici), vendar so na pozicijah, ki jih ne moremo širiti. Če ne delam kot vodič po kleti in degustacijah, delam v vinogradu ali v kleti. In to delo ljubim,“ je povzel.
Ekološko kmetovanje – z oslom v vinograd; pri nas pa samo brez žvepla.
Iz škrtih tal okrog vasice Gratallops so vinogradniki že v osemdesetih letih, ko so opuščali hipijevstvo sadili marsikaj, vendar so ugotovili, da samo garnacha in carignena dajeta dobre rezultate. Vina so mehka, polna nežnih taninov in nabita, da pookusi trajajo in trajajo. Svežina pa je očarljiva. Prav posebno vino je starega, 150 let starega oddaljenega vinograda, kjer raste stara garnacha, zasajena pred 150 leti. Se pravi – trte so originalne, brez ameriške podlage in predvsem brez trtne uši, ki je pred ob koncu prejšnjega stoletja uničevala skoraj vse evropske vinograde. Tako vinogradu kot vinu je ime Espectacolo (Spektakel) in tokrati vzorec je bil iz leta 2014. Magična sadnost z dodatkom zelišč (žajbelj v ospredju) je preplavila no in se naselila v ustni votlini, še preden smo kaj srknili. Po prvem požirku pa smo padli ob vrhunski eleganci sadnosti in lepote ostalih okusov, ki so bili res lepo razporejeni. Ničesar ni bilo preveč in ničesar premalo. Ja, čista stotica se nam je nasmihala v kozarcu. In cena – 130 € – in to zasluženo!
L’Espectacle.
V vasici Gratallops živi 150 prebivalcev, in je skoraj 200 vinskih kleti. Tako je to, ko „biznis laufa“. Vina so zelo cenjena in jih prodajajo kot vroče žemlje! Pa vendar – pri nas jih ni mogoče dobiti, saj trgovci pravijo, da za španska vina ni zanimanja….
Sicer ga ni bilo doma, sem ga pa obiskal pred leti. Alvaro Palacios je poleg Reneja Barbierja tisti, ki je s svojimi vini proslavil to regijo po ZDA in po vsem svetu. Že davno tega je vina prideloval ekološko (z oslom v vinogradu) in tudi njegovo vino L’Ermita je bilo prvo špansko, ki je v ZDA doseglo ceno več kot 1.000 dolarjev za steklenico. Je perfekcionist in dober prijatelj Aleša Kristančiča (Movia).
Napis na hiši.
Ob odličnem obedu na dvorišču kleti Clos Figures smo uživali tudi v njihovih vinih, jih nekaj kupili in ugotavljali, da kvaliteta ni kaj dosti nižja od ostalih.
