Včeraj sva s prijateljem nazdravljala vnovični zmagi Pogačarja na dirki po Flandriji. Srkala sva prečudovit Batičev cabernet sauvignon Angel 2020. Seveda so poleg kolesarstva padale razne debate o tem in onem. Dejstvo je, da vedno manj ljudi pije alkohol in posledično tudi vino. Smo šele na začetku vinske krize, ki se bo zgolj še stopnjevala. Za časa našega življenja se nikoli več ne bo pilo toliko vina, kot se ga je do sedaj. Lani so npr. v Franciji posekali toliko trt, kot jih premore cela Slovenija. V Italiji se je lani popilo najmanj vina v zadnjega pol stoletja. Ko k temu prištejemo še takšne in drugačne vedno nove krize svetovnih razsežnosti , ki si sledijo ena za drugo, pa norega Trumpa – Krampa z njegovimi carinami, vedno bolj zahtevno pridelavo grozdja v luči klimatskih sprememb, Svetovno zdravstveno organizacijo, ki dobesedno čez noč vsako kapljico vina tretira kot smrtno nevarno in bomo čez 5 – 10 let zgolj še največji čudaki pili vino in bili stigmatizirani vsaj tako, kot so že danes kadilci… itd. itd. itd… obeti za vinarsko panogo res niso rožnati.
No, v luči tega sem dobil od prijatelja vprašanje, kateri vinar bo preživel, kakšna vina bo moral pridelovati, da bodo ljudje kupovali in pili njegove tekočine. Mislim, da je odgovor zelo preprost, vinarji bodo morali pridelovati iskrena in poštena vina. Pika. Tisti, ki bodo še posegali po vinu, bodo vedno bolj izobraženi, zato vinarji ne bodo mogli več prodajati megle in zgodbic, ampak samo resnico. Pa saj že stari rek pravi, da je v vinu resnica. Ne bo dovolj zgolj tehnično brezhibno vino, ampak bo potrebno dati v steklenico svojo dušo in srce. Prepričan sem, da je zgolj ta formula možnost za uspeh. Z razlogom sem napisal možnost, in niti slučajno ne garancija. No, in to iskrenost, pozitivno energijo sem včeraj še kako občutil v Batičevi petardi in današnji Blažičevi rebuli iz Brd.
Po osmih letih sem zopet okusil to rebulo iz Brd. Ne bom se delal frajerja in bom priznal, da se niti slučajno ne spomnim, kako je bila občutena takrat. Podoživljam jo zgolj po svojih zapiskih. Grozdje je bilo potrgano iz 23 let starega vinograda, maceracija je potekala sedem dni, vino pa je zorelo štiri leta v 500 litrskih rabljenih lesenih sodih. Ta hip je rebula zelo globoke barve jantarja. Ko sem videl barvo, sem se ustrašil, da je odšlo vino že na tisto drugo stran… Na srečo me je barva zgolj zavedla, tekočina še zelo trdno stoji v kozarcu. Vonjajo se balzamične note, karamela, zelišča, kandirane pomaranče in marelice, malce dima, zorenje v lesu… V ustih pozitivno preseneti srednje telo, nobene agresije, potentnosti, zgolj milina. Suho, okusno, zelo okusno, še vedno se občuti oprijem taninov. Brezhibno pridelano, harmonično, malček pikantno. Zmotijo me zgolj kisline, ki so vsaj za moj okus prenizke in posledično vino ni tako zelo sočno in pitno. Ampak ne bom dlakocepil in gledal v zobe 15 let »stari« steklenici vina.
Gre za lep, urejen macerat, ki sem ga še pravočasno ujel za tiste vrste užitkov, ki ti jih lahko ponudi le najžlahtnejša pijača na svetu. Vsekakor gre za pošteno, iskreno vino, ki so ga pridelali dobri ljudje, če se navežem na začetek tokratnega pisanja.
