Chardonnay iz območja, ki velja za eno najboljših za bela vina na planetu Zemlja.
In da je temu res tako, je na najboljši možen način demonstriralo to vino. Grozdje so potrgali s parcele, ki meri zgolj 0.7 hektarja, vino pa zoreli 18 mesecev v lesenih sodih, od katerih je bila polovica novih. Vsebina steklenice je bila zlatorumene barve s povsem neverjetnimi vonji, ki so se ves čas razvijali in nadgrajevali. Omamljeni smo bili od not belega sadja in citrusov, pasijonke, črnega ribeza, zelišč, karamele, dima, masla… Zelo veliko vsega za nearomatično sorto po imenu chardonnay.
Pa vendar vseh not ni bilo moč razbrati naenkrat, ampak so se razvijale z zračenjem in dvigovanjem temperature. Zato ni bilo v nosu nobenega cirkusa in zmede, ampak čudovit preplet prefinjenosti in elegance. Že v nosu smo doživeli brezhibno urejenost, čistost, harmoničnost. V ustih zopet najboljše, kar lahko ponudi ta sorta. Na eni strani čudovito dozirana moč, na drugi strani pa zopet nežnost, mehkoba, briljantna sočnost in pitnost. Les je v vinu mikrometrsko natančno doziran, integriran, zato še toliko večji občutek zaokroženosti in mehkobe. Tanini so dajali nor otip v ustni votlini. Okusno, zeliščno, mineralno, slastno.
Ob srkanju tega korenjaka sem dobil občutek, kot da se sprehajam v vrtu Clauda Moneta. Vsa ta zelišča, že kar zelena barva so me napeljevala v njegove vrtove. Burgundija v vsej svoji veličini. Skoraj popolno, skoraj perfektno vino. Ko smo zraven napadli še rižoto s porom in slanino ter jo zalivali s to pregrešno tekočino, smo predli kot najbolj pohotni mački. Nebesa so bila blizu, zelo blizu.
Ta chardonnay je eno najboljših belih vin, kar sem jih imel priložnost srkati v svojem življenju. Njegovi vonji in okusi bodo v meni ostali za večno. Porkaflika, kakšno vino.
