Naslov: Via Subida 52, Cormons/Krmin, Italija
Splet: www.lasubida.it
Telefon: +39 0481 60531
Odprto: ponedeljek, četrtek in petek od 19.00 – 22.00; ob sobotah in nedeljah od 12.00 do 14.30 in od 19.00 do 22.00; ob torkih in sredah zaprto
Ta gostilna je bila pred dvema desetletjema „obvezno čtivo“ vseh tistih slovenskih kuharjev, ki so hoteli (in tudi so) prebijali kulinarične meje.
Vsi, ki jih zadnje desetletje cenimo pri nas, so vsaj nekaj mesecev delovali pri Jošku in potem doma razvijali svoje jedi. Posestvo je v slovenski – zamejski lasti, kjer znanje jezika ni bil problem, in Joško Sirk je s svojo ženo ustvarjal zgolj in samo lokalne, na novo izmišljene jedi, ki so ga počasi pripeljale do Michelinove zvezdice. Svoje kuharje je tudi ideološko izobrazil in sedanji prvi chef, Alessandro Gavagna, je bolj slovenski kot večina ljudi tam naokrog. Možakar se je poročil z Joškovo hčero Tanjo in krog je bil sklenjen. La Subida je ime posestva in preproste gostilne pri hišicah, medtem ko je glavna restavracija „Al Cacciatore“ (Pri lovcu), saj se Joško kljub svojemu upokojenskem statusu še vedno ukvarja v lovom, predvsem pa se po Sloveniji, Hrvaški in Italiji preganja z motorjem. Zato ga je doma težko ujeti. Predvsem pa morate vedeti, da La Subida ne pomeni slavne Michelinke – to je ime celega posestva in manj ambiciozne oštarije na robu naselja idiličnih počitniških hišk, kjer lahko prespite. Če seveda niso zasedene…
Maestro oziroma chef – Alessandro Gavagna.
V mislih in srcih velikega dela slovenskih gostov bo ta gostilna prva slovenska, ki je dobila Michelinovo zvezdico. Po svoje je logično, saj se je družina Sirk leta 1947 iz slovenskega Višnjevika preselila v italijanski Krmin (Cormons) in tam začela svojo zgodbo. Pod vodstvom legendarnega Joška Sirka se se posvetila „reinkarnaciji“ starih slovenskih jedi in sestavin, se pridružila gibanju Slow Food in kmalu postala velika uspešnica. Pa tudi nove stvaritve Alessandrra Gavagne so v tem stilu, ki jih ne dobite nikjer in nikoli. Pa še to – Joško je že pred več kot desetletjem „izumil“ svoj naravni kis, ki je čez vse in ga veliko uporabljajo pri kuhi in jedeh.
Jelenov pršut na koruznem čipsu. Duhovito, hrustljavo in sočno.
Najboljši pršut (od Gigija Osvalda) na kruhkih.
Sveži kruhki s svežimi grisini.
V kisu marinirana pečena paprika s češnjami in medom. Jed, ki ni iz tega vesolja.
Croissant, polnjen z mesom jerebice in čemažem z dodatkom črnega česna. Neprekosljivi okusi, ki se skladno zmešajo v ustih….
Regratovi fuži z ikrami postrvi – unikatno.
Domači njoki, polnjeni z gosjo pašteto, mavrahi in čemažem so bili zmagovita jed. Oh in ah…. In še enkrat: oh in ah…
Nežno pečena račka s češnjami in grahovim pirejem nas je odpeljala v drugo vesolje. Mehko, sočno in polnega okusa.
Tisoč plasti (Mille foglie) – nad klasična lahka in slastna sladica.
Obisk te restavracije boste še dolgo časa nosili v spominu, saj so okusi in ideje nepozabni! Nujno jih je treba obiskati vsaj enkrat letno!
Vino tedna – Borgo del Tiglio – Friulano 2024
Vsaj za mene – eden najboljših furlanskih vinarjev. Nicola Manferrari iz vasice Brazzano blizu Krmina je popolni perfekcionist, saj je bil v „prejšnjem življenju“ farmacevt. Njegova vina so blizu popolnosti, kar nekateri pripisujejo njegovi izobrazbi in so mu fovš. Tukaj „vse štima“ – vonj in okus, nič ne štrli in vina imajo poskočno dolgoživost. Friulano je enaka sorta kot naš bivši tokaj (ponekod jakot ali kaj drugega), ki ga odlikujejo močne arome in nizke, a še vedno všečne kisline, ki vino lepo zaokrožijo. Poleg tega vina smo okusili še merlot 2004, ki nam ga je priporočil šolani sommelier in povedal, da je bil letnik zelo težak – bilo je preveč dežja. A vino je sekalo – polno in dolgo ter predvsem elegantno! Cena njegovih vin je okrog 50 € za steklenico.
