Solaia, supertoskanec, ki stoji ob boku Sassicaie in Ornellaie, za mnoge je celo na prvem mestu.
Če so v vinu Sassica in Ornellia klasične bordojske sorte, cabernet sauvignon, cabernet franc, merlot in petit verdot, je zadeva v vinu Solaia malce drugačna. Poleg prevladujočega cabernet sauvignona in malce cabernet franca, je kakšnih 15 – 20 odstotkov italijanske sorte sangiovese. Gre za ponos ne samo Toskane, ampak kar cele Italije, saj je okoli sorte sangiovese pridelan znameniti Chianti. Sangiovese je tudi meni zelo ljuba sorta, ki ponudi izjemno sadnost in sočnost, višje kisline in krepke tanine.
Skratka, cabernet franc in sangiovese za to vino so potrgali konec septembra, cabernet sauvignon pa v začetku oktobra. Vino je 18 mesecev zorelo v novih francoskih sodih. Vinograd iz katerega prihaja grozdje za vino Solaia je na posestvu Tignanello in meri 20 hektarjev. Ok, dajmo vino končno natočiti v kozarce, da vidimo, če si res zasluži takšen vik in krik. Globoke barve rubina s svetlejšim robom. V nosu vonji črnega ribeza, zelišč, zelenega popra, likviricije, note zorenja v lesu, z vonji grafita me je vino transformiralo v Osnovno šolo, ko smo še šili svinčnike… bombastično, odbito, noro. V ustih polno, bogato, kompleksno, brutalno, kako pa drugače. Pa vendar je vsa ta potentnost za hudiča zares neverjetno usmerjena, fokusirana. Zelo suho, tanini grabijo, resnično grabijo, pa zopet ni panike, saj so čudovito zreli in kar naj grabijo. Visoke kisline ne dajejo vinu zgolj sočnosti in pitnosti, ampak že kar hrbtenico, močno strukturo. Ta Solaia je v ustih dobesedno oslajena, rustikalna, doživimo ne samo sadnost, ampak občutimo tudi temno čokolado in skorjo sveže pečenega kruha. Odklop, tilt, bolnica.
Parker je temu vinu pritisnil 96 točk, Suckling 98, jaz bi mu pa dal nekje vmes teh dveh številk. Ta trenutek ima poleg zasoljene ceno le še eno »napako«… vino je ekstremno mlado, premlado, zato roke stran za vsaj še pet, do deset let. Takrat že zna pasti 100 točk. Ob tem, kako deluje vino ta trenutek, pa nimam pojma kako dolgo bo držalo. Nič ne bom pretiraval, če bom napisal da pol stoletja. Ne verjamete? Poskusite ga čez 50 let in se spomnite, kaj je danes napisal Selič. Porka miseria, che tipo di vino!
