Naslov: Otruševac 17/4, Bregana
Splet: www.gostionica-kodspilje.hr
Telefon: +385 (01) 337 58 88
Odprto: vsak dan od 10. do 23. ure, ob ponedeljkih zaprto
Da ne bomo hodili samo po obalah naših južnih sosedov, smo se odločili tudi za obisk notranjosti.
Samobor je mestece tik ob slovensko-hrvaški meji, ki ga vsi prezremo, ko se vozimo v njihovo prestolnico ali globlje v Dalmacijo. Ampak tam je vseeno vredno postati in si v primeru lakote (ali pa samo radovednosti) napolniti želodčke v eni izmed najbolj pristnih in originalnih gostiln tam naokrog.
V delu Samobora, imenovanem Otruševac, je oče današnjega lastnika, Stjepana Grgosa sredi sedemdesetih let ob miniranju okolice za material za apno našel kraško jamo. Ker je bil podjeten, je uredil dostop in ta »špilja« je postala neke vrste turistična atrakcija.
Da pa pohodniki in obiskovalci ne bi lačni tavali naokrog, je najprej postavil brunarico s prigrizki in pijačo, ki se je zaradi dobrega obiska razvila v zelo posebno gostilno.
Zakaj posebno? Zato, ker 90 odstotkov materialov, ki jih uporabljajo pri pripravi jedi, vzgojijo sami. Imajo svoja polja za zelenjavo, svoje hleve za pujske in govedino, svoj race in kokoši in še kaj bi se našlo.
Ne, sirov in mlečnih izdelkov ne delajo, jih pa odkupujejo od okoliških kmetov. Maksimalna sledljivost materialov, torej.
Briljantni hladni krožnik lokalnih dobrot.
Kaj pa kulinarika? Ne glede na to, da Stjepan in njegova žena precej hodita po michelinasti tujini, ostajata zvesta domačim okusom, ki definirajo podobo gostilne Grgosova špilja.
Pri takšnih gostilnah je pravi greh, če se gost ne loti hladnih predjedi in mi smo storili natanko to! Nismo ga polomili, kajti vse je bilo odlično: domača kuhana šunka – ravno prav sočna in mastna, da so brbončice kar trepetale od veselja, samoborska domača (tam narejena salama) – ravno prav začinjena in ne preslana, njihov slastni pršut, ravno prav trdo-mehki ocvirki, okusen sir in kanček hrena.
Ob tam spečenih kruhih je ta kombinacija zelo hitro shlapela s krožnika.
Posebna poslastica je bil čisto mladi sir v posodi z mlečno peno – smetano, ki ostane na vrhu posode po vretju. Tudi to je bilo božansko in nekateri, ki so to jed napadli s spominom na lastna otroštva s takšno smetano, so že sporočali, da postajajo siti!
telečja pleskavica.
Sledile so juhe v jušnikih, ki so tudi navdušile. Tako goveja z rezanci kot gobova iz jurčkov. Brez pripomb in z veliko mero osnovnih, čistih okusov in arom.
S toplimi predjedmi se sicer nismo ukvarjali (imajo pa jih kar precej), saj so porcije velike in smo zato posegli kar po glavnih.
Ena tretjina omizja je posegla po telečji pleskavici s sirom. Zaradi nežnosti samega mesa je tudi sir dodal svoj okus in jed je lepo presenetila. Jasno, mesnina je bila pečena na živem žaru, priloga – pečen domači krompir – pa slasten.
Zmagovalka – račka z mlinci.
Pri Grgosu pa račk ne pečejo samo za martinovo, pač pa ves čas. Spečejo jih na preprost način in postrežejo s sočnimi mlinci, ki jih omaka račje masti prav lepo omehča in slastnost je ob čudovito mehkem mesu pod hrustljavo kožo maksimalna. Vrhunsko. Podobno bi lahko trdil tudi za divjačinski (jelenov) ragu s kruhovimi cmoki.
Domači mladi sir v »pobrani« smetani.
Meso je bilo lepo mehko, ravno prav prežeto z zelišči in omako, cmoki pa precizno kuhani – ravno prav – da so držali okroglo obliko, in primerno mehki, da so lepo popili sočno omako.
In prebili smo se do sladic
Makova potica je bila v nasprotju s svojimi sorodnicami lepo sočna in ne preveč suha, medtem ko je čokoladni mousse (no, ni bil ravno mousse – pena), pač pa so jed postregli v obliki tortice – »ubijal«. Vsega je bilo ravno prav, grenkoba 72-odstotne temne čokolade je bila precizna in seveda navdušujoča.
Čokoladni »mousse«.
Vinska karta je presenetljivo dobro izbrana. Glavni okoliški in vse-hrvaški vinarji, prestižni Slovenci, Italijani (brez Gravnerja ne gre) in še bi se kaj našlo. Za podeželsko gostilno več kot odlično!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
