Po celotedenskem deževju sem si v vinu zaželel sonca. Želel sem nekaj sočnega, pitnega, iskrivega, da bi končno priklical lepo vreme.
In padla je odločitev za ta rose.
Vino je zvrst, ki jo sestavljajo sorte merlot s 60 odstotnim deležem, modri pinot, katerega je 30 odstotkov, 10 odstotkov pa zavzema cabernet sauvignon. Barva je nekje med lososovo in bakreno. Vonji minimalistični, ekstremno fino dozirani, spomnili nas bodo na jagode in maline, drobno gozdno jagodičevje, papajo, brusnice… ekstremno zanimivo in dobesedno lepo. V ustih pa nato šok. Ta cuvee je ekstremno, brutalno suh, saj znaša sladkorna stopnja pod 1 gram sladkorja na liter.
Takoj je jasno, da Mariničevi niso ničesar prepuščali naključju, šli so na vse ali nič, šli so all in. Nobene šminke, nobenega leporečja, nobenega pozerstva. Tu je šlo do konca, pridelava je ekstremno precizno opravljena, vsaka najmanjša napaka ali pomankljivost bi se potencirala. Ampak vse špila, vse stoji strumno pokonci. Še enkrat, ekstremno suho, z visokimi kislinami, izjemno mineralno. Otip v ustni votlini je fenomenalen. Ob marsikaterem požirku sem dobil občutek, da srkam kakšen hudo dober brut nature šampanjec. Poleg vsega seveda premore obilo svežine, sočnosti, poželjivosti, vsak požirek takoj prikliče novega. Občudujem tudi noro dobro, čvrsto, jekleno konstrukcijo vina. Neverjetno, kako odbit rose. Za pridelati tak tip vina moraš imeti zares obilo znanja in veliko poguma, oziroma jajc. Bravo! Če so roseji namenjeni temu, da jih spijemo v enem letu, se pravi do takrat, ko pride na trg novi letnik, pa ta čvrsti in pokončni korenjak pri svojih šestih letih nabije vse okoli sebe. Ne morem verjeti, ne morem verjeti. Ko ti povsem nepričakovano odnese tla pod nogami en rose.
