Briška kraljica rebula iz moje najljubše briške kleti Marinič.
Gre za linijo Erigone, v katero spadajo njihova strukturirana, bogatejša vina, ki igrajo predvsem na sortnost in terroir. Vsa vina iz te linije so t.i. single vineyard. Grozdje za to rebulo tako prihaja iz tri hektarje velikega vinograda v Gonjačah iz leta 1976. Nagovori že zlatorumena barva z leskom. Vonji, ki jih dobimo v nos, so ekstremno, ekstremno fini, precizni, izpiljeni. Gre za rebulo po burgundsko, dobesedno. Vonjamo note zelišč, citrusov, pokošene trave. V ustih zelo suho, ravno prav oljnato, masleno, kot kakšen chardonnay. Čudovito zaokroženo, mehko, fino. Srednjega telesa, gremo tako v širino, kot v globino napoja. Tekstura je čudovita, oprijem v ustni votlini izjemen. Vino se razpelje na vse strani ustne votline, kjer nato v pookusu vztraja v nedogled.
Prav neverjetno je, kako se ta rebula po popitem požirku ves čas vrača. Z vsakim valom s sabo pripelje kakšno novo zaznavo in nov dotik, občutek, doživljaj. Ob kosilu so me zmotile kisline, ki so bile preveč agresivne, preveč so štrlele iz samega vina. Sedaj sem tekočini dvignil temperaturo in jo natočil v druge kozarce, in začuda teh problemov ni več. Lahko, da se je vino že tudi malce prezračilo. V glavnem, kisline po novem sekajo in držijo celotno konstrukcijo čvrsto pokonci.
Majko mila, kera huda rebula. Slastna, sočna, poželjiva, prefinjena, natančna, čista kot solza. To je to! To je to! To je moj stil, po katerem hrepenim pri belem vinu. To je vino, ob katerem uživam na polno in še bolj. Bravo, Alis in Jan in Charles. Da mi ne bi slučajno niti za milimeter popuščali. Pod nujno morate naprej furati v tem tempu. Ker vina Marinič so bomba! Ker vina Marinič želim vedno znova bolj in bolj!
