Ko srkam kakšno vino, mi mora le to dati dovolj snovi za razmišljanje, premlevanje.
V meni mora vzbuditi željo po raziskovanju, po tem, da se začnem spraševati o tem in onem. Če mi neko vino tega ni zmožno dati, če je preveč plehko, brezosebno, brez karizme, ga pač ne pijem. Pika. No, ob tej rebuli se niso v meni porajala zgolj vprašanja, ampak so se prebudili tudi spomini na prelep dogodek iz leta 2018. Takrat se je v idiličnem Vipavskem križu odvila prireditev v čast vipavski rebuli. Glavni pobudnik tega eventa je bil Edvard Svetlik, katerega rebulo imam ta trenutek v kozarcu. Žal je do sedaj ostalo zgolj pri tem enkratnem dogodku. Upal sem vsaj na bienalno prireditev, ki pa se iz takšnih in drugačnih razlogov ni zgodila. Škoda, velika škoda.
Na etiketi je posvetilo Edija Svetlika.
Ob dejstvu, da se vina vedno manj pije, bo povezovanje v bodoče še mnogo bolj pomembno kot sedaj. Smo pred hudo krizo identitete vina, saj mladi med dvajsetim in petindvajsetih letom praktično ne pijejo več alkohola in s tem povezano vina. Ko bo s prizorišča odšla zdajšnja generacija in prišla že omenjena, si ne znam predstavljati, koliko vina se bo še sploh takrat spilo. Dejstvo je, da se je vino pilo, da se vino pije in da se bo vino pilo. Je pa dejstvo tudi, da vsaj za časa našega življenja nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Že zdavnaj smo mimo velikega poka zadnjih dvajsetih let, ko je potrošnja vina zgolj naraščala in je bilo pitje vina dobesedno in. Že je opazen trend, da smo preko zenita, kar mi govorijo tudi gostinci, ki vedo povedati, da se niti slučajno ne odpira več toliko in takšnih flašk, kot se je še pred kratkim. Upam, da se motim, vendar sem mnenja, da se bo v naslednjih letih podoba slovenskega vinarstva močno spremenila. Zato trdim, da bo sodelovanje vinarjev še bolj pomembno. Na eni strani smo ostali brez čudovitega, izobraževalnega dogodka o vipavski rebuli, na drugi strani imamo pa kup nekih zvodenelih vinskih dogodkov brez repa in glave, brez vsakršne dodane vrednosti, ki so sami sebi namen. Zato je zadnji čas, da dajo Vipavci svoje ozke interese na stran in se zopet povežejo za skupno dobro, da ne bo prepozno. Brici tako že leta furajo svoj masterclass rebule, ki kaže učinke dobesedno vsak dan in širom sveta. Pa brez skrbi, tudi Brici med sabo niso ne vem kakšni prijatelji, so pa toliko modri, da vedo, kdaj je potrebno navzven stopiti skupaj za dobro vseh. Tako lahko na tem mestu še enkrat več zapišem, da so Brici svetovni prvaki v marketingu in se lahko po njih zgleduje celotna vinorodna Slovenija in tudi druge panoge. Upam na najboljše in držim pesti za slovenskega vinarja.
Ta rebula je barve jantarja, s sortno zadržanimi vonji, ki spomnijo na orehe, olupek pomaranče, zelišča, kavne bonbone ter balzamične in dimne note. V ustih srednjega telesa, suho, z za ta stil pridelave presenetljivo živahnimi kislinami. Tanini še vedno prisotni, nase opozorijo tudi alkoholi, pa vendar ne motijo, saj gre navsezadnje za macerat. Lepo urejeno, harmonično, v ustih dobesedno slastno. Občuti se, da so ob pridelavi vedeli, kako in kaj. Občuti se, da so se ustavili mnogo pred kakšnimi čudnimi, oksidiranimi, animaličnimi zaznavami, ki so še vedno prepogoste v tem stilu. Vino trdno stoji na svojih nogah in bi lahko bil nekakšen svetilnik, kako se pridela macerat. Na eni strani ni preveč zahtevno, zato lahko ponuja izhodišče za tiste, ki se šele spoznavajo z maceriranimi vini. Po drugi strani pa nosi v sebi ravno prav globine in širine, da ga bodo lahko razgaljali tudi izkušenejši pivci. Tudi pookus zgolj nadaljuje lepo, natančno in predvsem dolgo zgodbo te rebule.
