Angleški vinski pisec, vrhunski poznavalec: Steven Spurrier

Malo je ljudi na tem planetu, katerim še za časa njihovega življenja postavljajo spomenike, pišejo knjige in snemajo filme o njih. Če pa je oseba iz vinske branže, je to zares velika redkost. Pa vseeno – zgodbo o prelomnem dogodku, s katerim je angleški vinski pisec, vrhunski poznavalec in svetovna eminenca, Steven Spurrier, postavil Kalifornijo na svetovni zemljevid vina, so posneli že leta 2008 in poslali na trg v obliki filma z naslovom Bottle Shock. Stevena je odlično upodobil eden najboljših angleških karakternih igralcev Alan Rickman, kar je znameniti slepi degustaciji iz Pariza v letu 1976, ki je botrovala vzponu kalifornijskega in pozneje vsega ameriškega vinarstva, dodalo zlati blesk. In ko človek na pokušini v sosednji Hrvaški sreča to legendo, je pogovor o filmu, vinih in posebnem življenju, ki ga živi gospod Spurrier, neizogiben. Pogovarjala sva se uro in pol in tukaj je le nekaj najzanimivejših delov …

Stevena osebno poznam že dobrih dvanajst let. Prvi od Slovencev ga je na neki degustaciji v Toscani spoznal Robert Gorjak in ga na začetku tisočletja v sodelovanju z nekaterimi slovenskimi vinarji pripeljal k nam, da s svojega zornega kota oceni in analizira takratne vrhove slovenskega vinarstva. Takrat je nastal tudi najin intervju, katerega je objavilo Nedelo, pozneje pa sva se še velikokrat srečala ob raznih priložnostih v Londonu in drugje po svetu. Možakar je tudi predsednik enega najbolj prestižnih vinskih ocenjevanj na svetu, katerega vsako leto prireja angleška revija Decanter, ki je ena od vodilnih na svetu za področje vina.  No, nazadnje – pred slabim mesecem dni – pa sva bila člana žirije, ki je v Umagu ocenjevala hrvaške (istrske) malvazije. 

Ena od redkih fotografij iz znamenitega ocenjevanja – Spurrier je šesti iz leve

Če se vrnem h vaši končni oceni včerajšnjih vin na ocenjevanju, ste bili zelo diplomatski. Sicer pa občudujem tako vas kot vaše angleške kolege, ki so tudi MW (Masters of Wine – najvišji naziv za vinske poznavalce na svetu), ker znate biti tako vljudni. Ali je to poseben način predstavljanja rezultatov in zaznav, da ne bi gostiteljev užalili (mimogrede – vina na degustaciji so bila zelo nadstandardna; op. p.), ali je to stvar dobre angleške vzgoje?

To je stvar dobre vzgoje. V okolju, v katerem sem odraščal, so me tako naučili. Imel sem srečo, da smo bili malce bolj ‘privilegirani’ in od nas se je takšen način vedno pričakoval. Sicer pa je to tudi stvar osebnosti. Po horoskopu sem tehtnica in vse stvari naj bi bile zelo uravnovešene. Tudi včeraj je bilo tako. Moji gostitelji so pričakovali spodbudne besede in na srečo mi bilo treba kaj prida olepševati zaključkov, saj verjamem v ta vina.

V Decanterju imate vsak mesec rubriko Spurrier’s choice (Spurrirjev izbor), v kateri predstavljate vrsto vin, ki so vas v tistem času navdušila. Kako je s tem? 

To je nekaj popolnoma drugačnega. To so vina, ki jih kupim sam in bi jih tudi sam imel v kleti. Zame so nekakšna odkritja, ki so potemtakem tudi odkritja za naše bralce, ki jih poskušamo vsak po svoje izobraziti in ločiti zrnje od plev. Seveda cena steklenice tukaj igra zelo pomembno vlogo. Na mesec poskusim približno tisoč vin in to je velika selekcija, ki jo predstavim. 

Vaše glavno delo pri Decanterju je predsedovanje žiriji, ki ocenjuje vina na vašem vsakoletnem ocenjevanju …

Ja, ampak ne delam samo tega. Sem svetovalec pri raznih vinskih uvoznikih, svetujem indijskim vinogradnikom in delam na svojem posestvu s penečimi se vini v Dorsetu. Je pa res, da je moje delo pri Decanterju polovica vsega, kar počnem.

Klet za peneča se vina v Dorsetu? Lahko kaj več poveste o tem? Ali so vinske sorte takšne kot v Šampanji, s pinot menuirjem vred? 

Jasno. chardonnaya imamo približno 55 odstotkov, 25 odstotkov  je modrega pinota in 20 odstotkov  je pinot menuirja. Posestvo ima 10 ha in lani smo že dali na zorenje prvih 500 steklenic letnika 2011. Na trgu bodo leta 2015. Prva resna količina, 8.000 steklenic iz letošnjega leta, bo na trgu leta 2017. Lani nismo naredili nič, ker so bili pogoji zelo slabi – preveč dežja. 

Pa se vi ukvarjate tudi z enološkimi posli?

Ne. V bližini je človek, ki se tam s penečimi se vini ukvarja slabih deset let, je odličen enolog in poskrbi tudi za tisto, kar posadimo mi, Spurrierji. V tem primeru smo samo vinogradniki. Naše vino bo naredil posebej in ga ne bo mešal s svojim. Letos pa nimamo nič pinot menuirja. Delali bomo v glavnem ‘blanc des blancs’ (čisti chardonnay) in rose. Moje delo se začne pri mešanju pred končnimi koraki. Imamo dobra kredasta tla, tako kot v Šampanji, in lahko rečem, da so pogoji za pridelavo penečih se vin tam odlični! 

Ali bo vaše ime tudi na etiketi?

Ne, vina smo poimenovali po okraju, v katerem so vinogradi – Bride Valley (Nevestina dolina). Neveste so v belem, tla so bela zaradi krede in še zelo lepo je tam. Ime moje žene in moje ime pa bosta na dnu etikete.

Omenili ste, da imate hčer in sina. Kako ste med njunim odraščanjem vplivali nanju glede pitja vin?

Zanimivo vprašanje. Pravzaprav sta oba odraščala v Parizu, kjer sem imel vinsko trgovino, zato je bilo tam pitje vina tudi za otroke precej bolj naravno kot pri nas, v Angliji, kjer se mularija opija z raznimi zvarki. Odraščala sta ob francoski hrani, z mojo ženo sta hodila na tržnico in skupaj so kuhali. Tudi zdaj, ko imata vsak svojo družino, oba kuhata in izbirata vina. Ko pridejo družine k nam na obisk, uživamo v vinih iz moje kleti. V času njune mladosti sem imel šolo za okušanje vina in podobno, vendar ju nisem prav nič silil v to. To se mi zdi v redu, saj imata tudi zdaj vsak svoje najljubše in lepo uživata v njih. Tiho pa upam, da se mi bo hči pridružila v poslu s penečimi se vini. Sin tega ne bo počel, ker ima preveč dobro plačano službo in je popolnoma urban človek. Za zdaj je moja žena tista, ki je odgovorna za vinograd. Jaz tega zaradi odsotnosti pač ne morem početi. Je pa res, da Šampanje nihče od angleških vinarjev ne bo mogel nikoli doseči, ker imajo tako edinstvene pogoje, začenši s kredastimi tlemi in položaji vinogradov. Je pa res, da smo Angleži zelo patriotski in vso produkcijo naših penečih se vin takoj pokupimo. Ta posel je pri nas zelo močno v porastu. Za zdaj je več povpraševanja kot ponudbe in cene angleških mehurčkov (vsi so narejeni po tradicionalni metodi) so že blizu tistih, ki jih imajo šampanjci. 

Pa se zdaj malce podrobneje pogovoriva o veliki slepi vinski degustaciji belih in rdečih vin med Kalifornijo in Francijo, ki ste jo organizirali leta 1976 in je precej zamajala francoski vinski prestol. Moram vam tudi povedati, da imamo v Sloveniji skupino vinskih navdušencev, ki je pred kratkim tudi slepo okusila bela vina kleti, ki ste jih imeli v ‘dirki’ tudi takrat. Seveda nismo imeli tistih letnikov, pač pa mlajše, vendar so bili rezultati zelo zanimivi. 

Kaj res? To me pa zelo veseli. In kdo je zmagal? 

Domaine Leflavie, Les Purcelles, 1er cru 2005. 

Izvrstno vino, kajne?

Seveda, tudi jaz sem mu dal največ točk. 

Morate vedeti, da smo podobno stvar ponovili leta 1986, ko so bila vina precej starejša. Vse smo poskusili še enkrat in Kalifornijci so spet zmagali – vsi po vrsti. In leta 1996 je bilo spet tako. To je samozavesti Američanov dalo nov polet, njihova vina pa so se po svetu še bolje prodajala. Potem pa smo naredili podoben poskus, kot jih delate vi z mlajšimi letniki v devetdesetih letih. In tokrat so Francozi pometli z Američani! Menim, da imam razlago za tovrstne rezultate. Francozi so dolga leta spali na lovorikah in kvaliteta njihovih vin je res pričela padati. Moja pariška degustacija jih je zdramila kot nekakšna zaušnica in po prvem šoku so pričeli bolje delati. Pri Američanih je bilo obratno. Po prvih slavjih so zaspali na lovorikah. No, to je moje mnenje; mislim pa, da ni daleč od resnice. 

Kako ste nabirali ameriške vzorce za to degustacijo?

Z ženo sva takrat bila v Kaliforniji in izbiral sem vina. Vsem sem povedal, da bomo imeli degustacijo, vendar nisem povedal, kakšna naj bi bila. Niso vedeli, da se bodo pomerili z najboljšimi Francozi. Zanimivo pa je, da nihče od francoskih okuševalcev do takrat ni imel priložnosti piti ameriških vin, ker jih ni bilo v Evropi. Če bi naredil odkrito degustacijo, ameriških vin Francozi sploh ne bi jemali resno. Vse, kar sem hotel, je bilo doseči prepoznavnost kalifornijskih vin v svetu. Povabil sem tudi razne medije, od katerih razen Georgea Taberja, ameriškega novinarja, ni prišel nihče. On je pozneje napisal knjigo, po kateri so posneli film. 

Kako se počutite kot človek, čigar delo so najprej opisali v knjigi, potem pa o tem še posneli film? Se čutite počaščenega?

Zdaj sem to sprejel. Ko je prišel film ven, nisem bil vesel, saj je rahlo neumen in ne sloni ravno na resničnih dejstvih. Pomirila me je šele žena, ki je rekla, da niti o najbolj znanih svetovnih vinarjih še niso posneli filma, o meni, ki pa sploh nisem vinar, pa so ga. In dejstvo, da me je igral Alan Rickman, ki je odličen, je tudi pozitivno. 

Pa sta se z Rickmanom pred snemanjem filma vsaj srečala, da bi spoznal vašo osebnost, da bi vas naštudiral za potrebe vloge?

Ne, ker se poznava že od prej! (smeh) V Italiji sva bila skupaj na nekaj sprejemih, kjer sva bivala v isti vili. Je pa res, da me je pred svojo potjo v Hollywood poklical in mi rekel, da me bo upodobil v tem filmu. Za to sem vedel, ker sem prebral novico v časopisu. Je bilo pa zelo zabavno, ker je bil Rickman v času snemanja filma star 63 let, jaz pa sem jih imel v času pariške degustacije leta 1976 33. Najprej sem mislil, da bo igral katerega od starejših francoskih ocenjevalcev, in oba sva se hudo zabavala. Zato sem mu to povedal in ga vprašal, kako mislijo to narediti. Povedal sem mu tudi, da mi scenarij ni najbolj všeč. Rekel je: “Steven, to je pač Hollywood.“ Odigral me je v zelo simpatični podobi, kot zelo resnega in vedno popolnoma uradno oblečenega Angleža. 

Igralec Alan Rickman kot Steven Spurrier v filmu Bottle Shock

Pa ste bili takrat res tako uradni in oblečeni po pravilih?

Ne! (smeh) Je pa res, da sem bil zelo angleški. 

Kaj vas je v scenariju najbolj zmotilo?

Preveč je izmišljenih oseb in dogodkov, ki se sploh niso zgodili. Producenti pravijo, da je to zato, da bi film imel več dramaturškega loka in je napisan zgolj s stališča kleti Chateau Montelena, ki je v lasti Hrvata Mika Grgicha. Slišal pa sem, da bodo posneli še en film na to temo, tokrat po zares resničnih dogodkih, ki ga bo na platno spravil Warren Winiarski, legenda ameriškega vinarstva, ki je na teh ocenjevanjih briljiral s svojim vinom Stag’s Leap. Ker sem bil zaradi slabega scenarija in  slabe podobe sebe zares jezen, sem poklical sina, ki dela na BBC-ju, da bi mi pomagal, da te neresnice odstranimo iz vsebine. Povezal me je z odvetniško pisarno, ki se ukvarja s takšnimi zadevami, in kontaktirali so ameriško odvetniško družbo, ki je zastopala filmski studio, ki je posnel film. Ko so to slišali, so rekli: “Nismo vedeli, da je gospod Spurrier še živ!“ Predlagali so celo, da iz filma odstranijo mojo osebo, pa sem rekel, naj samo popravijo te neresničnosti. To so naredili in potem so ugotovili, da jih kljub vsemu lahko tožim. Zato so se zavarovali z napisom: “Film temelji na resnični zgodbi“. Pravniki so pa dobro delali. Je pa film videlo veliko ljudi, kar je povečalo mojo priljubljenost. 

Kdo po vašem mnenju je zdaj, ko se je Hugh Johnson upokojil, najbolj aktiven in vpliven angleški vinski pisec in poznavalec?

Jancis Robinson. Ona je najboljša od vseh, kar nas je. Tudi Andrew Jerrod je odličen. 

Kdaj pa se je začela veličastna angleška zgodba pisanja in ocenjevanja vin? Navsezadnje ste še vedno med najbolj merodajnimi in objektivnimi na svetu.

To je bilo sredi šestdesetih let. Družilo nas je navdušenje, hodili smo skorajda v iste šole, Hugh Johnson je bil dve leti pred mano, ko je začel pisati za Times, in to je potegnilo vso stvar za sabo. Ko sem začel pisati knjige, smo bili še bolj povezani; še posebej Hugh, Clive Coates in jaz. Oz Clarke je že mlajši. 

Kako zdaj gledate na angleške vinske pisce?

Veliko novih in mladih kvalitet je, vendar se žal ne morejo umestiti v najvplivnejše medije, zato si jih morajo izmisliti. V glavnih tiskanih medijih so veterani, ki so tam že po nekaj desetletij in teh položajev ne bodo izpustili iz rok. Edina stvar, ki je, so blogi. Sem predsednik društva angleških vinskih piscev in verjemite mi, da poznam vse.  

Kaj pa Parker?

Odličen je; ne glede na vse, kar pravijo in pišejo. 

Steven Spurrier

In zadnje vprašanje – zakaj ste Angleži tako zelo zaljubljeni v francoska vina? V vseh vaših vodičih in knjigah se vinske države ne začnejo po abecedi, pač pa najprej z Bordeauxom, Burgundijo, Šampanjo, Alzacijo in šele potem pridejo na vrsto ostale države …

Ko sem pričel delati v vinskem poslu, sta obstajala samo Bordeaux in Burgundija, kjer je človek dobil dobra vina. Povem vam primer – ko so me prvič poslali na izobraževanje po Evropi, sem bil tri mesece v Bordeauxu, mesec v Burgundiji, mesec v Nemčiji, potem pa po teden v Alzaciji in dva tedna v Portu. Vin iz Španije in Italije sploh ni bilo na zemljevidu. Zdaj pa so fenomenalna! Ko po koži popraskaš Angleža mojih let, je pod njim Francija (smeh). Burgundija je zelo francoska, Bordeaux pa je angleški. Tam je veliko naših trgovcev, saj je Velika Britanija tradicionalno najboljši trg za njihova vina. In to traja že nekaj stoletij

Rdeča vina:

Bela vina:

Besedilo: Tomaž Sršen

fotografije: Tomaž Sršen in arhivi