Bubamara, oziroma pikapolonica je zvrst, ki jo sestavljata sorti modra frankinja in zweigelt.
Dominira frankinja, približno četrtino pa je zweigelta. Za modro frankinjo že tako ali tako dobro vemo, da je naša, slovenska sorta, ki izvira prav iz krajev, kjer imajo v kleti Sanctum svoje vinograde. Zweigelt pa so pred dobrim stoletjem v Avstriji, na njihovem Državnem institutu za vitikulturo in pomologijo pridobili s križanjem modre frankinje in šentlovrenke. Fermentacija je pričela z lastnimi kvasovkami, maceracija je potekala tri tedne, sorti pa sta nato zoreli ločeno 14 mesecev v francoskih lesenih sodih.
Srednje intenzivne barve rubina z vonji začimb, vijolice, višnje, gozdnih sadežev in notami zorenja v lesu. Že v nosu igra na sočnost, igrivost, poželjivost. Usta temu samo pritrdijo, kisline so višje, ravno prav je lesnih not, taninski oprijem je pravšnji, kar vse skupaj privede v čudovito pitnost. Kljub temu premore tudi dovolj širine in večplastnosti za vse avanturiste, ki želijo tekočino lupiti plast za plastjo. Sicer pa dojemam pikapolonico predvsem kot vino za vsakodnevno brezskrbno uživanje in kot vino na kozarec za vinske bare in restavracije. V polno bomo z njo zadeli tudi, če jo bomo ponudili kot spremljavo ob bližajočih se spomladanskih piknikih, jedeh z žara ali mesnih enolončnicah. Skratka, gre za vino, ki ne komplicira, življenje samo zna biti že dovolj hektično. Pikapolonica je tu za nas, da nas sprosti, razvedri ter poživi telo in duha. V prid ji gre tudi nizka, 12 % alkoholna stopnja, zato si za kakšen izpraznjen kozarec preveč ne bomo naredili prevelike škode. Pa na zdravje!
