Gre za chardonnay, ki me je sezul in slekel hkrati.
Pa hvala bogu, da je tako, saj zunaj pritiska nenormalna vročina. Da so iz Vile Sanctum tudi chardonnayi iz linije Domaine vredni greha, pa sploh ni nikakršne dileme, vsaj ne za tiste, ki vedo, kako so pridelani. Gre za selekcionirano grozdje z zorenjem na drožeh v novih in starih lesenih sodih. Za linijo Prestige se nato izbere zgolj nekaj sodov, ki še dodatno pokažejo nekaj več, ki odletijo v nebo. Se pravi, da gre že pri liniji Domaine hudo, hudo zares. Pa poglejmo, če to res drži.
Vino je nežnejše zlatorumene barve z leskom. Tudi note, ki jih dobim v nos, so nežne, fine, čiste in urejene.
Vonjamo belo cvetje, zelišča, domačo belo breskev, zeleno jabolko, citruse ter maslene in mineralne note. Mogoče je za nearomatično sorto chardonnay zaznav res kar nekaj, vendar brez skrbi, kot že omenjeno, so vse zaznave jasne in precizno odmerjene. Že v nosu doživimo harmonijo, že kar simfonijo. Kako lepi vonji, nos bi molil v kozarec v nedogled, ampak je treba narediti tudi kakšen požirek. V ustih prav tako en sam red in čistoča, napoj ima rep in glavo. Glede na zaznave v nosu sem v ustih dobil točno to, kar sem pričakoval. Note se iz nosu v usta dobesedno preslikajo. Kar smo prej vonjali, zdaj okušamo z brbončicami. Zaokroženo, z oljnato teksturo, harmonično. Doživljamo tako sadnost, kot mineralnost. Doživljamo tako globino tekočine, kot izjemno sočnost in pitnost. Otip v ustni votlini je prečudovit, kisline so višje, štajerske, vino bi iz kozarca in steklenice dobesedno izžel. Zorenje v lesu je bilo izvedeno perfektno. Veš, da je ta šardi bil v lesenih sodih, vendar po drugi strani lesa ni čutiti. Les je vino zgolj zaokrožil, ga zmehčal, mu pridal gosposkost, že kar aristokracijo.
Vrtel, vonjal, srkal, občudoval bi ga v nedogled.
Res mi je všeč. Ampak res mi je všeč. Burgundija v vsej svoji veličini na štajerskih tleh. Čeprav Štajerska še vedno caplja za zahodnim delom vinarske Slovenije, pa sem ob tem chardonnayu ponosen, da sem tudi sam Štajerc. Fenomenalno vino! Večji kot je kaliber nekega vina, višje ko neko vino leti, bolj na drugi strani iščem morebitne hibe. Kaj bi se še dalo izboljšati, izpiliti, kako pridelati še boljše vino. Ob napoju,ki ga imam ta trenutek v kozarcu, mi ne pride nič na pamet. Takšno kot je, je enostavno najboljše. Če bi karkoli spreminjal, bi ga lahko samo pokvaril. Samo gledam kozarec in se čudim, zadovoljno čudim in predem ob slehernem požirku. Bravo, kapo dol. Tako se pridela vino,tako se pridela chardonnay.
